Tiskane izdaje
Tam, kjer je za druge bojišče, se za Kitajsko odpira trg. Tako je tudi v Siriji. Medtem ko Rusi bombardirajo, Kitajci trgujejo. In niso zaman tisočletni privrženci daoistične dialektike, ki pravi, da po kaosu pride red, po vojni pa mir in obnova. Takrat bodo kitajske družbe že tam.
Ena od prvih bo Huawei, kitajski telekomunikacijski magnat, ki je ob koncu prejšnjega meseca s sirskim ministrstvom za komunikacije in tehnologijo sklenil sporazum o strateškem partnerstvu, ki bo zajemalo gradnjo omrežja širokopasovnega sistema v obdobju od leta 2016 do leta 2020.
Nikakršnega dvoma ni, da bo ta sporazum zgolj začetno izhodišče za obilico manjših pogodb o obnavljanju uničene telekomunikacijske infrastrukture, nato pa tudi za širjenje internetnih in telefonskih storitev v državi, ki jo je upostošila petletna državljanska vojna.
A od kod vodilnim delavcem Huaweija toliko samozavesti? Kako lahko vedo, da bo do leta 2016, da pa pri tem sploh ne govorimo o letu 2020 sploh še obstajalo ministrstvo, s katerim so podpisali sporazum? Od kod pogum za to, da prevzamejo tako veliko komercialno in tudi fizično tveganje ter stopijo na območje, s katerega so mnogi zbežali?
Del odgovora je prav v tem: konkurenca je zdaj veliko manjša kot v normalnih časih in če se bo Huawei Damasku vsilil ne le kot graditelj telekomunikacijske infrastrukture, temveč tudi kot svetovalec na področju strategije komunikacij, bo lahko to kitajsko podjetje vsekakor računalo z dolgoročno prisotnostjo na širšem območju. Njene reference bodo ob tem obogatene s pomembno postavko: izkušnjami v poslovanju v najtežjih vojnih razmerah.
Pomembna točka kitajskega poslovnega načrtovanja v žariščih je pravzaprav preprosta in vedno prej ali pozneje točna domneva, da se vojna nekega dne mora končati. Seveda bo izid spopada močno vplival na to, s kom bo neka bodoča Sirija delila strateške razvojne načrte, a Kitajci se očitno zanašajo na Ruse kot branilce predsednika Bašarja al Asada, o katerem jih je večina prepričanih, da ni tiran in da je veliko boljša opcija od kakršnega koli že demokratičnega izbranca Zahoda.
Huawei sicer že ima kar nekaj izkušenj v diktaturah, pa tudi v globalnih žariščih. Leta 2003 je gradil telefonsko centralo v Afganistanu, z Iranom je leta 2011 sklenil pogodbo o postavitvi naprav za odkrivanje lokacije, kjer je kdo, ki uporablja mobilni telefon, oktobra letos pa je v Dubaju priredil razkošno slovesnost v čas 15. obletnice poslovnega vstopa na Bližnji vzhod.
Na koncu koncev pa ima Huawei zgodovino tudi s Sirijo, saj je z družbo World Tech Co., ki je bila leta 1994 ustanovljena v Homsu, izpeljal vrsto projektov še pred začetkom vojne.
Ko so novinarji ob neki priložnosti vprašali Williama Plummerja, enega od podpredsednikov in tiskovnega predstavnika družbe (ki ga je kitajska družba prevzela od Nokie), ali Huawei pomaga Asadovemu režimu pri nadzorovanju opozicije in upornikov, jim je ta zatrdil, da njegovo podjetje »spoštuje vse zakone in uredbe države, v kateri dela«. In čeprav Američani že dolgo sumijo, da je Huawei zgolj podaljšana roka kitajskega varnostnega aparata in vohunske mreže, je Plummerjeva poglavitna naloga prepričevanje strank, da je to družba kot vsaka druga. »Huawei ni država,« ponavlja svojo mantro.
A če pogledamo zemljevid poslovanja Huaweija, katerega ustanovitelj in predsednik je Ren Zhengfei, bivši oficir Narodnoosvobodilne vojske, je povsem jasno, da prav ta družba (včasih skupaj s še nekaterimi drugimi družbami) krči pot tistemu, kar naj bi postala obnovljena »svilna cesta«, s tem ko v odročnih območjih uvaja 3G, v mestih pa super hitri internet, in to za ceno, ki ji zahodne družbe ne bi mogle niti slediti. In če v resnici posluje s 170 državami po vsem svetu, lahko prav koncentracija njegovih strateških partnerstev v Afriki in na Bližnjem vzhodu veliko pove o tem, kam vse namerava voditi »svilna cesta« in kaj vse namerava doseči.
Huaweijevi partnerji so vlade Gane, Malija, Tanzanije, Zimbabveja, Kenije in Zambije. V vsaki od teh držav kitajska družba ponuja nasvete, usposabljanje kadrov ali celo lastne poslovne skrivnosti, hkrati pa pričakuje, da bo nato prva v vrsti za sklepanje velikih pogodb o gradnji omrežja.
Ker so v večini teh držav telekomunikacije v rokah manjšega števila ljudi, ki so najpogosteje zelo blizu voditeljem države, se postavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko kitajska družba tukaj pošteno posluje. Težko je reči, ali je Huaweiju kaj do morale, je pa iz kitajskih izkušenj povsem jasno, da je za družbo, kot je ta, veliko lažje imeti za sogovornika Asadovega sorodnika, ki je zagotovo bolj trden člen od kakršne koli že državne garancije. Seveda pod pogojem, da je predsednik nedotakljiv.
V prvi polovici letošnjega leta se je Huaweijev zaslužek v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal za 30 odstotkov, in to na 28,3 milijarde dolarjev. Pa vendar reklama, ki jo je osebno odobril Ren Zhengfei ne prinaša lagodnega vzdušja. Na njej je fotografija stopal balerine, od katerih je eno v baletnem copatku, drugo pa boso, ranjeno in v povojih. »Pot je težka. In vesela,« se glasi eden od napisov, ki spremljajo reklamo. In vedno vodi k točki, v kateri je komunikacija nujna, pa čeprav so prekinjene vse telefonske linije in čeprav so porušeni vsi mostovi. Kitajska že zdaj računa na ta »halo, halo«.
