Orwellovska doba

Premier Li Keqiang je ob začetku letnega zasedanja kitajskega ljudskega kongresa predstavil vladne načrte.
Objavljeno
05. marec 2018 08.44
China Politics
Zorana Baković
Zorana Baković
Predstavljajte si Severno Korejo, samo da je 70-krat večja, tisočkrat bogatejša ter ima na voljo precej resnejše jedrsko in raketno orožje. Takšna bi lahko postala Kitajska, potem ko bo njen zakonodajni organ, katerega letno zasedanje se je začelo v ponedeljek, omogočil njenemu partijskemu in državnemu vodji Xi Jinpingu, da bo za vedno ostal na svojih vodilnih položajih.

Ustavnih sprememb, s katerimi bodo na tem zasedanju odpravili omejitev dveh predsedniških mandatov, si želi ljudstvo, trdijo poslanci kitajskega kongresa ljudskih predstavnikov, kakor se imenuje vrhovna skupščina. In prav po tem je mogočna Kitajska podobna bankrotirani Severni Koreji, kjer ima ljudstvo ravno tako zelo rado vodjo, da ne bi niti hotelo imeti urejene menjave vrhovne oblasti. Nikoli, nikoli!

Občutek tesnobe, značilen za ves svet, pravzaprav koristi kitajskemu voditelju, in medtem ko je premier Li Keqiang v ponedeljek pred 2980 poslanci dve uri bral poročilo o delu vlade, so v dvorani za plenarne seje Velike palače ljudstva razmišljali o različnih nevarnostih. Na vsako od njih, je trdil Li, zna Kitajska odgovoriti zaradi ustrezne politike, ki jo zagovarja njeno modro vodstvo.

Na nevarnost notranjih finančnih tveganj in zunanjega protekcionizma je premier odgovoril tako, da je določil razvojni cilj, ki se glasi, da se mora letos bruto družbeni proizvod zvišati za 6,5 odstotka. To je nekoliko skromnejši, toda lažje uresničljiv cilj v primerjavi z lanskim zvišanjem, ki je znašalo 6,9 odstotka, še vedno pa je dovolj visok, da bo Kitajska ostala »lokomotiva« globalne rasti.

Na nevarnost zunanjih pritiskov, o katerih so Kitajci vse bolj prepričani, da ne prihajajo samo iz Amerike, ampak tudi iz Evrope, ki ni pripravljena sprejeti njihove države kot velesile, vlada odgovarja s povečanjem vojaškega proračuna za 8,1 odstotka. S 1110 milijardami juanov (175 milijardami dolarjev), namenjenimi za posodobitev oboroženih sil, bo vojska z dvema milijonoma vojakov postala »močna kakor zid« in se bo lahko odzvala na »globoke spremembe v okolju, od katerega je odvisna državna varnost«.

Ko so poslancem prebrali dnevni red zasedanja ter za zadnji dan, 11. marca, napovedali glasovanje o odpravi omejitve glede števila predsedniških mandatov, je v dvorani zagrmelo glasno ploskanje. Na prvi pogled se je morda res zdelo, da gre za koreografirano farso, na katero se del kitajske javnosti odziva z molčečim zavijanjem oči (glasna kritika je namreč cenzurirana in je lahko kazniva), vendar na Kitajskem ni malo tistih, ki se jim zaradi globalnega dogajanja in razmer v regiji zdi prav, da se v državi zberejo ljudje okoli »glavnega vodje«, kakor po novem pravijo Xi Jinpingu.

Osebje med odprtjem zasedanja Kitajskega nacionalnega ljudskega kongresa.Foto: Reuters/Thomas Peter

Medtem ko so poslanci poslušali politični program svojega premiera, se je namreč v Pjongjangu severnokorejski vodja Kim Džong Un dolgo pogovarjal z južnokorejskim odposlancem in vodjo predsednikovega sveta za državno varnost Čung Eui Jongom. Kitajska je sicer podprla neposreden dialog med Korejama, vendar so se zaradi napovedi resnejših ukrepov za združitev razdeljenega polotoka v Pekingu zavedeli, da morajo pospešiti svoj projekt nacionalne združitve.

»Trdno bomo branili kitajsko samostojnost in ozemeljsko celovitost ter nikoli ne bomo dopustili nikakršnih separatističnih načrtov ali podpiranja tajvanske neodvisnosti,« je zagrozil premier in v dvorani se je spet razleglo glasno ploskanje. Popolnoma jasno je, da Kitajska primerja korejsko zbliževanje z vrnitvijo Tajvana pod svojo politično oblast in da nikakor ne bo dovolila, da bi se ob njeni meji pojavila združena Koreja, če ne bo pred tem strateško, zgodovinsko in simbolno izjemno pomemben otok spet pod njeno oblastjo.

V petek je uradni Peking opozoril Tajvan, da se bo opekel, če se bo zanašal na tuje sile. Pri tem je seveda mislil na ZDA in predsednika Donalda Trumpa, od katerega pričakujejo, da bo podpisal novi zakon o uradnih obiskih med Washingtonom in Tajpejem.

Pritisk zaradi Tajvana

Eden od razlogov, zakaj bi Xi Jinping rad poskrbel za to, da bi ostal na čelu partije, države in vojske brez časovne omejitve, je prav to, da čuti vse očitnejši pritisk, da je enkrat za vselej treba rešiti tajvansko vprašanje. Ta izjemno zapleteni in tvegani projekt, ki bi se precej lažje razrasel v tretjo svetovno vojno kakor katera koli korejska kriza, kakršno smo videli do zdaj, je treba reševati z doslednim in centraliziranim poveljevanjem, ki mu ne nasprotuje nihče v partiji ali vojski. Nikakršnega dvoma ni, da se Xi pripravlja tudi na ta korak. Tajvan bi moral nujno priti neposredno pod oblast Pekinga, da bi sploh lahko začeli govoriti o uravnoteženosti kitajskega in ameriškega geostrateškega vpliva, to pa bi bil hkrati tudi prvi korak h kitajski prevladi na območju azijskega Tihega oceana. Pokojna voditelja Mao Zedong in Deng Xiaoping sta to nalogo prepustila prihodnjim rodovom. Xi Jinping meni, da spada v generacijo, katere naloga je uresničiti ta cilj.

Sedanje zasedanje kitajskega zakonodajnega organa je najpomembnejše in hkrati najmanj pomembno v zadnjih tridesetih letih. Najpomembnejše je zato, ker bo uzakonilo razsvetljeni absolutizem in drugo gospodarstvo sveta potisnilo v temno sobo, polno pasti, v katere se lahko ujame, za sabo pa potegne tudi velik del sveta. Najmanj pomembno je zato, ker je bilo vse odločeno že vnaprej, poslanci pa bodo s svojim glasovanjem samo odtisnili pečat in formalno potrdili sprejete sklepe. Toda za svet je pomembna podoba, v kateri sta združeni narava severnokorejskega režima in nakopičena moč brez mehanizma preglednega nadzora. In premisliti bi morali, zakaj so na kitajskih internetnih iskalnikih naenkrat prepovedali besede, kakršne so »Živalska farma«, »1984«, »ustoličenje« ali »imperator«. Morda prav zato, ker opisujejo stanje v državi, ki ima rada svojega vodjo. Od nekdaj.