Kitajski Agrokor se imenuje Anbang

Na Kitajskem se kapital pogosto tako zaigra, da pozabi, kje so rdeče črte, ki jih ne sme prestopiti, niti v največjem žaru poslovnih uspehov. Sledi rdeči karton. Igralec, ki je bil v ekipi najuspešnejši, se umakne, da si odpočije, nato pa se loti preverjanja svojih milijonov in milijard dolarjev.

In izkaže se, da je užival prepovedane snovi, ki se v poslovnem svetu imenujejo korupcija. Konča se še ena zgodba o uspehu. Na pot, ki običajno vodi iz palače v zaporniško celico, se je ta teden podal Wu Xiaohui, tajkun, ki so ga zalotili na kraju, ki po kitajskih pravilih bogatenja velja za prepovedano območje; postal je bistven dejavnik v zunanji politiki, celo v odnosih med Pekingom in Washingtonom, ki jih pogosto razglašajo za »najpomembnejše dvostranske odnose današnjega sveta«. In so ga izključili iz igre.

Wu Xiaohui, predsednik zavarovalnice Anbang in eden najagresivnejših vlagateljev v ameriški trg nepremičnin, »iz osebnih razlogov ni sposoben opravljati dolžnosti«, je v sredo sporočila njegova družba. Ugledna gospodarska revija Caijing pa je sočasno objavila, da je Wuja prejšnji konec tedna odpeljala policija. Kmalu nato je novica izginila iz spletne izdaje revije. Tokrat gre za izredno kočljiv primer obračunavanja med predsednikom Xi Jinpingom in kitajskimi milijarderji, ki so v koaliciji s Komunistično partijo.

Dolg revolucionarni generaciji

Gre za poseganje v temelje kitajskega finančnega sektorja, ki bi se utegnil napotiti v dolgo pričakovano reformo, po drugi strani pa bi lahko zapadel v globoko krizo. Po svoje vse skupaj spominja na dramo, ki se dogaja hrvaškemu Agrokorju, le da je treba v tem primeru vse skupaj pomnožiti s toliko milijoni, kot jih narekujeta velikost in pomen Kitajske.

Wu Xiaohui je bil do zdaj poosebljenje tega, kar so imenovali »kitajski razvojni model«, pa tudi arhetipski izdelek »Divjega vzhoda« pod komunistično zastavo. Začel je kot državni uslužbenec v okrožju Pingyang, kjer je imel na skrbi preprečevanje tihotapstva, nato je postal trgovec z avtomobili, šele leta 2004 pa je v mestu Ningbo ustanovil Anbang, malo družbo za zavarovanje motornih vozil.

Wuja bi težko obsodili, da je bila njegova morala dvomljiva že od samega začetka. Zgolj zelo hitro je dojel, da je kitajska preobrazba po levičarskem obdobju Mao Zedonga v tem, da se poskušajo revolucionarni generaciji oddolžiti tako, da pomagajo njenim potomcem. Če se je maršal Chen Yi bojeval proti japonskim okupatorjem, potem mora njegov sin Chen Xiaolu v novem obdobju postati delničar v donosnih poslih Wujevega podjetja. Ali, če je premier Zhu Rongji v petdesetih odslužil zaporno kazen zaradi svojega »prokapitalističnega« prepričanja, potem je prav, da si njegov sin Levin Zhu z donosnimi zavarovalniškimi posli zagotovi bogato oazo sredi socializma s kitajskimi značilnostmi.

Chen in Zhu sta tako postala Wujeva poslovna partnerja, poleg tega se je Wu poročil z vnukinjo arhitekta kitajskih reform Deng Xiaopinga, s čimer je postal eden nosilnih stebrov kitajskega kapitalizma, kot družinskega privilegija komunistične elite.

Anbang je prvič prestopil rdečo črto, ko je pred tremi leti za skoraj dve milijardi dolarjev kupil newyorški hotel Waldorf Astoria in se potegoval za nakup verige hotelov Starwood. Čeprav kitajski zakoni omejujejo območje, na katerem lahko zavarovalnice vlagajo svoja sredstva, in čeprav je jasno predpisano, da jih zunaj meja države ne smejo imeti več kot 15 odstotkov, je bil Wu že takrat zasvojen z megalomanskimi posegi, s katerimi je svoj poslovni imperij povečal na 300 milijard dolarjev.

Rdeči karton vodi za rešetke

Ko je poskušal Anbang lani vstopiti v naložbeno konstrukcijo dragega poslovnega poslopja na newyorški 5. aveniji v lasti Jareda Kushnerja, zeta ameriškega predsednika Donalda Trumpa, so postale poteze te družbe in njenega lastnika del kitajske zunanje politike. Kitajsko so obtožili, da se poskuša infiltrirati v Belo hišo, v kateri je Kushner dobil svoj urad in položaj posebnega predsednikovega svetovalca, poslovni aranžmaji Trumpovega zeta pa so bili dani pod drobnogled kot morebitni dejavnik v novi ameriški politiki do Pekinga.

Wu Xiaohui ni edini kitajski tajkun, ki je prestopil mejo strpnosti predsednika Xi Jinpinga in zakorakal na prepovedano področje. Preiskave so uvedli tudi proti nekaj drugim tajkunom, ki so blizu partijskemu vodstvu, s čimer je predsednik Xi zgolj opozoril na rdeče črte, ki jih je prepovedano prestopiti. Kitajski ekonomisti pri tem opozarjajo, da bi lahko obračun z Anbangom izzval krizo celotnega finančnega sektorja, če se bo odprlo vprašanje likvidnosti te panoge in solventnosti preostalih zavarovalnic, ki veljajo za najživahnejše vlagatelje na kitajskem trgu kapitala.

Na Kitajskem se je govorilo o posojilih Anbanga, vrednih več milijard juanov, ki jih je Wu Xiaohui menda dobil po nezakoniti poti, o prazni lupini, za katero stojijo njegove luksuzne poslovne stavbe, od prejšnjega meseca pa tudi o njegovi ločitvi od Zhuo Ran, vnukinje Deng Xiaopinga, ki se je otresla sleherne udeležbe v lastniški strukturi sporne družbe.

Ključno je vprašanje, kaj namerava storiti Xi Jinping. Ko je Jack Ma, predsednik holdinga Alibaba pred dnevi izjavil, da bi lahko do leta 2036 njegova družba postala peta največja gospodarska sila sveta (za ZDA, Kitajsko, EU in Japonsko), so se mnogi zaskrbljeno spraševali, ali morda ni za glavo preveč v oblakih. »Nič nas ne stane, če si predstavljamo nekaj takšnega,« je dejal Ma na srečanju vlagateljev v Hangzhouju in mnoge pripravil do tega, da so se vprašali, ali je res tako. Nič ne stane? Rumeni karton, Alibaba! Naslednji opomin te lahko pošlje za rešetke.