Tiskane izdaje
Za Kitajsko je boj proti eboli v Afriki svojevrsten moralni dolg do celine, v katero je vložila blizu 200 milijard dolarjev in iz katere črpa dobršen del energije in surovin, ki jih potrebuje za čedalje uspešnejšo industrijo.
Medtem ko vojaške bolnišnice pošiljajo zdravnike v Sierra Leone in Liberijo, država pa iz svojih skladov pošilja na milijone dolarjev v vse države, ki jih ogroža epidemija, ostajajo kitajski milijarderji in zasebna podjetja, kar zadeva tovrstno dobrodelnost, dokaj zadržani. V Svetovnem programu hrane (WFP) so se odkrito vprašali – zakaj.
Iz Kitajske so poslali v Afriko blizu 200 zdravnikov iz prestižnih vojaških bolnišnic in več tisoč odmerkov zdravila proti eboli, ki so ga razvili na vojaški medicinski akademiji. Ker je zdravilo še vedno v poskusni fazi, je bila kitajska stran ob tem sila previdna. Poudarili so, da je zdravilo JK-05, kot so ga poimenovali pred vključitvijo v komercialno proizvodnjo, namenjeno kitajskim zdravstvenim delavcem, če bi se ti okužili na terenu. Rečeno je bilo tudi, da ni izključena uporaba zdravila za afriške bolnike, vendar si kitajske oblasti za nobeno ceno ne želijo ustvariti vtisa, da na tej celini izvajajo poskuse nad ljudmi, čeprav gre za zdravilo, ki so ga avgusta odobrili kot »posebno sredstvo za vojaške potrebe«.
Denar za hrano
Kitajska je do zdaj poslala za več kot 30 milijonov dolarjev medicinske pomoči trem državam, ki jih je epidemija najhuje prizadela, ta teden pa jim je prek WFP poslala še 6 milijonov, ki jih bodo porabili za nakup riža, leče in fižola za okoli 300.000 ljudi. WFP je zbral 59 milijonov dolarjev izredne pomoči za prehrano ljudi, saj se je hrana na ogroženih območjih močno podražila, poleg tega ljudje panično zapuščajo kmetije. Kitajski prispevek ni prav nič zaostajal za, denimo, japonskim, indijskega je celo presegel.
Medtem ko je kitajska država doživela širjenje ebole kot moralno obveznost pomagati afriškim državam pa tudi kot priložnost, da svoje medicinske delavce pripravi na nov izziv, so posamezniki povsem odpovedali. Kitajska ima 358 dolarskih milijarderjev, a se nobeden od njih ni ravnal po Billu Gatesu, ki je za boj proti eboli prispeval 50 milijonov dolarjev, ali Marku Zuckerbergu, ki se je v to akcijo vključil s 25 milijoni dolarjev.
Liberijski veleposlanik v Pekingu Dudley Thomas je dejal, da je njegovi državi uspelo pridobiti 100.000 dolarjev od nekega velikega kitajskega gradbenega podjetja, ni pa mogel navesti nobenega drugega donatorja.
Tudi v WFP se sprašujejo, zakaj je odziv kitajskih bogatašev tako skromen v trenutku, ko bi lahko pokazali, da vidijo v denarju višji smisel od golih številk. »Kje so kitajski milijarderji in njihov mogočni vpliv?« se sprašuje Brett Rierson, predstavnik tega telesa ZN na Kitajskem. »V tem trenutku bi dejansko lahko imeli velik vpliv, nekaj podobnega bi se lahko vprašali tudi o korporacijah, ki so trenutno največje vlagateljice v Zahodni Afriki.«
Brez tradicije
V Afriki živi okoli milijon kitajskih državljanov. Samo v Sierri Leone, Liberiji in Gvineji jih je okoli 10.000. A tradicija dobrodelnosti se na Kitajskem zelo počasi uveljavlja. Čeprav so že nekajkrat prebili led, in to zlasti med epidemijo sarsa (netipične pljučnice), ki je leta 2003 zahtevala več kot 800 življenj, pa tudi po katastrofalnem potresu v Sečuanu leta 2008, ko je umrlo več kot 80.000 ljudi, kitajski bogataši še vedno niso vajeni tovrstnega obdarovanja. Prvič, to ni del kitajske tradicije, po drugi strani pa bi lahko sredi protikorupcijske kampanje namenjanje velikih zneskov za donacije pritegnilo pozornost preiskovalcev. Le redkokateri kitajski tajkun bi se hotel na mednarodnem prizorišču izpostavljati v trenutku, ko je to obsijano z vsemi medijskimi reflektorji.
Tako kot se to pogosto dogaja, je Kitajska svoj prispevek v boju proti eboli obrnila v obratno smer. Prepričana je – in to upravičeno –, da je veliko naredila že s preprečevanjem širjenja epidemije po njenem ozemlju. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je zelo zadovoljna s hitrim kitajskim odzivom na epidemijo in njeno morebitno širjenje zunaj Afrike, to, da na Kitajskem niso zaznali niti enega primera bolezni, so dosegli s pravočasno uvedbo nadzora na vseh mejnih prehodih in nad vsemi sumljivimi potniki. V karanteno so poslali več kot deset ljudi, ki so potovali po območjih, na katerih se je epidemija že razširila, oziroma tistih, ki so bili v stiku z obolelimi, a od vseh ni bil niti eden potrjen kot nosilec okužbe.
Glede na to, da ima veliko stikov z afriškimi državami, bi se lahko Kitajska kaj hitro spremenila v plodna tla za širjenje smrtonosnega virusa, pravijo zdravstveni strokovnjaki. Potrebnih bi bilo le nekaj tednov, da bi se ebola prenesla v državo z 1,3 milijarde prebivalcev in se nato razširila še proti Hongkongu in Macau. Prav zaradi dobre pripravljenosti kitajskih zdravstvenih oblasti na vseh tranzitnih točkah se to ni zgodilo in se očitno tudi ne bo.
Zdravstvena diplomacija
Senzorjev za preverjanje potnikov s povišano telesno temperaturo pravzaprav niso odstranili od časov sarsa, tako da jih je bilo mogoče ob novem tovrstnem izzivu zlahka aktivirati. Državna komisija za zdravje in načrtovanje družine je te dni vsem vladam na območnih ravneh naložila, naj preverijo, koliko so pripravljeni na morebiten pojav ebole. Vzpostavili so banke podatkov o posameznikih, ki so bili v stiku z okuženimi oziroma tistimi, o katerih se je sumilo, da so okuženi z virusom, hkrati so določili bolnišnice, v katere bi pošiljali bolnike s potrjeno diagnozo. Območnim zdravstvenim organom so poslali protokol o diagnosticiranju in ravnanju z obolelimi za ebolo, in to že avgusta, ko se je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone število smrtnih primerov šele začelo povečevati.
Kitajska »zdravstvena diplomacija« je v zadnjih desetletjih dozorevala prav na afriških tleh. V številnih državah na tej celini je Kitajska hkrati vlagala v zdravstvo, rudnike in naftna polja. Tako je, denimo, v Liberiji pred štirimi leti zgradila bolnišnico s stotimi bolniškimi sobami. Ebola je priložnost, da se azijska sila izkaže v sili. Sicer pa, če v Gvineji gradi hidroelektrarno, v Sierri Leone pa avtomobilsko cesto, mora Kitajsko vsekakor zanimati tudi virus, ki v teh deželah odnaša življenja in lahko sleherno razvojno strategijo v hipu spremeni v še en prazen grob, pripravljen na žrtev.
