Tiskane izdaje
»Ne glede na to, ali vam je všeč ali ne, je Komunistična partija prava voditeljica Kitajske.« To je zatrdil profesor Song Xiaozhuang z univerze v Shenzhenu ter v eseju, posvečenem 19. partijskemu kongresu, ki se bo jutri začel v Pekingu, naštel, kaj vse je država z največ prebivalci na svetu dosegla v zadnjih 25 letih.
Kitajska se je zaradi politične stranke z največ člani na svetu (teh je več kakor 88 milijonov) iz revne, nerazvite države z več kakor 250 milijoni prebivalcev pod mejo revščine, kolikor jih je imela na začetku gospodarskih reform, spremenila v drugo gospodarsko silo na svetu z velikanskim političnim vplivom. Revnih ima resda še nekaj deset milijonov, vendar jih namerava povzdigniti nad črno mejo že do leta 2020 ter tako kar deset let prej uresničiti cilj, zapisan v agendi svetovnega razvoja OZN do leta 2030.
Komunistične partije z vsega sveta so večinoma uspešno reševale revne iz revščine, malokatera pa je vladala državi, v katere najvišjem zakonodajnem organu sedi približno 100 dolarskih milijarderjev, kakor to velja za kitajski kongres ljudskih predstavnikov.
Po najnovejšem poročilu finančne hiše Hurun, denimo, ima 2130 najbogatejših Kitajcev v lasti toliko, kolikor znaša bruto družbeni proizvod Velike Britanije, oziroma to bogastvo presega četrtino kitajskega gospodarstva, zato se je treba vprašati, kdo ima pod rdečo zastavo s petimi zlatimi peterokrakimi zvezdicami res oblast v svojih rokah oziroma denarnicah – partija ali kapital.
Največji politični dogodek
Pravilen odgovor je spet partija, kajti čeprav je najbogatejši človek na Kitajskem lastnik kar 43 milijard ameriških dolarjev, sledijo pa mu dva bogataša z več kakor 30 milijardami, trije z več kakor 20 milijardami in še približno deset ljudi z več kakor 10 milijardami dolarjev, je vsak od njih precej bolj odvisen od Komunistične partije, kakor je partija odvisna od njih. Kitajsko partijsko vodstvo nikoli ni dovolilo zasebnemu kapitalu, da bi ušel s kratkega povodca, posebno koalicijo s tajkuni pa sklepa z natančnimi načrti, dolgoročno strategijo in jasnimi političnimi cilji.
Tem ciljem se je treba posvetiti tudi med 19. partijskim kongresom, ki je največji letošnji politični dogodek na Kitajskem. Na njem bodo generalnemu sekretarju centralnega komiteja Xi Jinpingu podaljšali mandat še za pet let, v partijski statut bodo vpisali »Xijevo politično misel« kot enega od temeljev sistema, na katerem temelji celotna kitajska ureditev, vse to pa bodo novi koraki k dodatni centralizaciji oblasti v rokah enega človeka.
Počakati bo treba samo še na to, da se prepričamo, ali bodo že zdaj Xijev položaj generalnega sekretarja preimenovali v »predsednika« partije ter tako dodatno poudarili njegov položaj absolutnega vodje in ali bodo že zdaj odpravili nenapisano pravilo o menjavi generacij na oblasti po dveh dokončanih mandatih. Resda nikjer natančno ne piše, kako je treba opraviti to menjavo, vendar je kitajsko partijsko vodstvo načelno sprejelo idejo, da je najbolj zdravo omejiti vladavino ene politične skupine na 10 let. O tem, ali bo tako tudi ostalo, se bomo lahko prepričali tako, da bomo pozorno opazovali, ali bo Xi tokrat izbral naslednika, ki se bo nato preostalih pet let postopno pripravljal na delo prvega človeka v državi.
Toda vse to so samo formalni okviri za uresničitev najvišjega cilja: močne, samozavestne in bogate Kitajske, ki se bo vsemu svetu ponudila kot alternativa za demokracijo in temeljni steber sedanje svetovne ureditve.
Na kitajski televiziji pred partijskim kongresom na veliko razpravljajo o tem, ali je učinkovitejša »kitajska meritokracija« ali »zahodna demokracija«. Izbiro prve možnosti seveda podpirajo pojav ameriškega predsednika Donalda Trumpa, njegov protekcionizem in protiglobalizem pa tudi celotno stanje v Evropski uniji s težavami, kot so brexit, katalonska osamosvojitev, ultradesničarske stranke v državnih parlamentih in nenehno negotov položaj evrskega območja. Zaradi vseh nerešenih ameriških in evropskih vprašanj, ki jih demokracija prepušča radikalizmu in ekstremizmu, postaja kitajska alternativa prepričljivejša najprej za kitajske državljane, nato pa še za tiste, ki pogledujejo proti »kitajskemu modelu« kot morebitni poti v lastno prihodnost.
Kitajski model
Poleg tega Kitajska že desetletja opazuje, kako zahodne sile rešujejo mednarodne konflikte, in na podlagi dogajanja na Bližnjem vzhodu ali Korejskem polotoku, da ne omenjamo drugih dejavnih in napol pogašenih žarišč v Afriki in srednji Aziji, ugotavlja, da vsakič, ko se vmešajo Američani in Evropejci, težave ostanejo nerešene oziroma se še bolj zapletejo. Zato pred partijskim kongresom spet omenjajo »kitajski model«, ki je zdaj že pridobil konkretnejši pomen, kakor ga je imel pred petimi leti, ko je Xi Jinping prišel na oblast.
Nanaša se na kombinacijo kitajskih in zahodnih vrednot kolektivizma in individualizma, temelji na harmoniji namesto na konfrontirajoči konkurenci in na tem, da ponuja soobstoj namesto prevlade, kar je gotovo bolj sprejemljivo ne samo za države v razvoju, ampak tudi za rastoče sile, ki iščejo prostor pod globaliziranim nebom 21. stoletja.
Ideal, ki bi ga Xi Jinping rad uresničil v življenju, da ne omenjamo več njegovega mandata, je na prvi pogled res veličasten: zgraditi ne samo socialistično, ampak tudi socialno državo, ki omogoča vsem državljanom postati del rastočega srednjega razreda; postati mednarodni dejavnik globalnega miru in razvoja ter sila, ki koristi človeštvu z bojem za čisto okolje in splošno trajno rast.
Toda ali je karkoli od tega mogoče doseči s preizkušenimi sredstvi avtokracije, ki se spet približuje lastnostim diktature enega človeka? To, da demokracija ne more rešiti številnih težav, še ne pomeni, da jih bo znal rešiti avtoritarizem, neobčutljiv za človekove pravice in osnovne mehanizme nadzora nad neomejeno oblastjo.
Vse, kar lahko za zdaj povemo, je to, kar ugotavlja profesor Song v eseju: komunistična partija na Kitajskem nima alternative. Ali je to, kar ponuja svetu, alternativa za razmajano svetovno ureditev, je povsem drugo vprašanje.
