Tiskane izdaje
Avgust je v Pekingu vroč. Temperature so močno nad 30 stopinj Celzija, pogoste nevihte pa še dodatno prispevajo k neznosni vlagi. Čas je pravi za odhod na morje. Toda za kitajski partijski vrh je letovanje delovne narave in nič manjša ni temperatura v letovišču Beidaihe.
Vanj so se najvišji voditelji prejšnji teden kolektivno umaknili, da bi v tajnosti razpravljali o najbolj vročih temah, ki pa niso povezane s podnebnimi, ampak s kadrovskimi spremembami. Zgodile naj bi se na 19. partijskem kongresu, ki bo potekal jeseni.
Beidaihe je nekakšna relikvija kitajske partijske kontinuitete. Vsak prvi teden v avgustu gledalci kitajske centralne televizije opazijo, da v dnevniku ni rednih poročil o tem, katerega od tujih gostov so sprejeli najvišji vodje, kateremu sestanku so predsedovali ali katero pomembno območje domovine so obiskali. Kot da bi celotni politbiro izginil.
Vstop v pristanišče Qinghuangdao je mogoč samo s posebno dovolilnico. Beidaihe, ki je od Pekinga oddaljen skoraj 300 kilometrov, je namreč eno od območij tega mesta z milijonom prebivalcev. Kljub temu da bi ga s težavo poimenovali kitajska Azurna obala, pa s svojimi peščenimi plažami vseeno privablja vse večje število turistov.
Redki pa pridejo sem zgolj zaradi kopanja. Večina jih želi videti del partijske zgodovine, ki se je tu pisala vse od 50. let, ko je Mao Zedong izbral Beidaihe za svojo verzijo Palm Beacha.
Ni znano, zakaj je imel Mao tako rad to nekdanje ribiško naselje, razen seveda zato, ker je temperatura nekaj stopinj nižja kot v Pekingu in ker je relativno blizu prestolnice, od katere se vodja ni hotel oddaljevati za dalj časa. Poleg tega pa je zelo rad plaval. Ker so mu morali slediti tudi ostali partijski veljaki, ki pogosto niso bili kos temu športu, se je zdela tamkajšnja plaža z vidika varnosti idealna. Nekaj sto metrov plitvine se namreč poleti spremeni v naravno kopališče. Resda je zaradi drobnega peska, ki se vzdiguje s tal, malce blatno, a je varno tudi za tiste, ki se bojijo globoke vode.
»Človek, ki je samozavesten, lahko živi 200 let in preplava tri tisoč lijev,« je v neki pesmi napisal Mao (li je kitajska dolžinska mera in znaša 500 metrov). Resnično je verjel v povezavo med politiko in plavanjem na eni ter politiko in dolgoživostjo na drugi strani. Tisti, ki se nad vodo obdrži tudi takrat, ko jo burkajo nevihtni valovi, je zmožen voditi veliko državo. Mao je bil prepričan, da samo človek, ki ostane dolgo zdrav, lahko stabilno vlada ter se sooča z izzivi, ki grozijo z vseh strani.
Plavanje je bilo desetletja aktivnost, polna simbolike. Na valovih Beidaiheja se je zibal tudi Deng Xiaoping, ko je konec 70. let v letovišču pripravljal naznanitev velikih gospodarskih reform. Plavalske sposobnosti je pred kamerami zelo rad pokazal tudi nekdanji predsednik Jiang Zemin, pa čeprav kitajska javnost ni bila ravno navdušena nad tem, da se je v tujih medijih pojavljal z visoko zategnjenimi kopalkami, prevelikim trebuhom in na smešen način posajeno kapo na glavi.
Njegov naslednik Hu Jintao je prekinil tradicijo odhodov v Beidaihe. Čeprav je to razlagal s tem, da je treba politiko izvajati s pomočjo institucij, ne pa v senci, so bili vsi ostali prepričani, da ne zna plavati. Ko je leta 2012 prišel na oblast Xi Jinping, je ob prvi priložnosti, ko so ga tuji novinarji vprašali, kaj je njegov priljubljen hobi, izjavil: »Rad imam šport, najraje pa imam plavanje!«
Tako je partijski vrh znova odšel v vile, do katerih nima nihče dostopa in ki so nekakšne luksuzne »tihe sobe«. V njih bodo letos pripravljali seznam novih članov centralnega komiteja, politbiroja in njegovega stalnega komiteja. Viri zatrjujejo, da bo Xi prav v Beidaiheju zagnal razpravo o odpravi nenapisanega pravila, da je možno biti na čelu partije zgolj dva mandata in da mora vsak politik z dopolnjenimi 70 leti oditi v pokoj.
Viri pravijo, da hoče Xi znova obnoviti naziv vodje komunistične partije, ki ga je imel Mao in ki ga je leta 1982 zamenjala funkcija generalnega sekretarja CK. Poletje bo zato v Beidaiheju vroče. Če kaže verjeti zgodovini, bodo sledili burni dogodki. Prav tam se je namreč Mao Zedong leta 1958 odločil, da granatira otok Jinmen, ki pripada Tajvanu. Iz vile v tem letovišču je leta 1971 z družino pobegnil Maov nesojeni naslednik Lin Biao, ki ga je vodja obtožil, da ga hoče odstraniti. Z letalom je odletel proti Moskvi, a je strmoglavil v mongolsko stepo in umrl.
Senčine Beidaiheja so dolgo zatem prikrivale skrivnost o tem, ali je Linovemu letalu sredi leta zmanjkalo goriva ali pa so ga zrušili z raketo, ki jo je ukazal izstreliti vodja, ko je plaval svojih tri tisoč lijev.
