Kitajsko kleščenje visokih plač

Na Kitajskem je znova v zraku nevarna številka. Petdeset odstotkov. Za toliko bodo namreč znižali plače predsednikov nekaterih državnih podjetij. Gre za del svežnja reform državnega sektorja, o katerem so v kitajskem političnem vodstvu prepričani, da je nujno potreben za okrevanje celotnega gospodarstva.

A čeprav napovedano znižanje plač zveni kot korenit poseg, ni treba nikomur skrbeti, da zaradi tega generalni direktorji in predsedniki upravnih odborov ne bodo imeli od česa živeti. Problem je prav to, da dobivajo zdaj vrtoglavo visoke zneske, ki pa niso vedno povezani z dobrim poslovanjem družbe, ki jo vodijo. Govorimo o milijonih dolarjev.

Že pred tremi leti so si v kitajskih medijih postavili vprašanje, ali bi morali na Kitajskem razmisliti o določitvi najvišje zgornje meje za plače izvršnih direktorjev državnih podjetij. Med drugim so takrat poudarili, da je Yang Yuanqing, generalni direktor skupine Lenovo, dobival letno plačo v znesku 78,72 milijona juanov (dobrih devet milijonov evrov), čeprav je Kitajska leta 2009 po zgledu ZDA določila najvišjo dovoljeno zgornjo mejo za prihodke v državnih podjetjih. Zahtevali so tudi, da v času finančne krize nobeden od direktorjev ne sme preseči zneska 2,8 milijona juanov (438.000 dolarjev).

Vendar imajo zaradi političnega pomena državnih podjetij njihovi direktorji poseben status. Čeprav se pospešeno povečuje število zasebnih družb, poteka v državnih podjetjih še vedno skoraj 40 odstotkov vseh poslovnih dejavnosti, poleg tega se v njih ustvarja skoraj 50 odstotkov dobička. Najpomembneje pa je to, da ima država popoln vpogled v njihovo poslovanje, zadolževanje in zaslužek, tako da je vlaganje državnih sredstev v ta sektor podobno spravljanju denarja v lastne žepe.

Lani so ponovili opozorilo, da mora biti delitev prihodka v državnih podjetjih v skladu z zaslužkom in delom. Pokazalo se je, da je predsednik družbe Mednarodni pomorski kontejnerji Mai Boliang leta 2012 dobil okoli deset milijonov juanov plače (1,6 milijona dolarjev), čeprav je njegovo podjetje imelo 47-odstotno zmanjšanje dobička.

Plače direktorjev državnih podjetij so se povečale v zadnjih nekaj desetletjih, in to prav zaradi tega, da bi se izboljšala kakovost poslovanja teh družb. Poleg tega je bilo v trenutku, ko se je začel kitajski gospodarski razmah, nerealno pričakovati, da ljudje na čelu podjetij, vključenih v poslovne projekte, vredne več milijard dolarjev, ne bodo podlegli korupciji, če bodo vsak mesec zaslužili po nekaj sto dolarjev.

Se je pa prav tako pokazalo, da visoke plače niso zagotovilo za moralo. Številna državna podjetja, zlasti tista s področja surovin in energije, imajo na kitajskem trgu monopol. Ker so njihovi izvršni direktorji politično ali družinsko povezani s partijskim vodstvom, so prav te družbe pomemben člen korupcijske verige.

Niti kitajski partijski in državni voditelj Xi Jinping ni reven mož. Uradno znaša njegova mesečna plača zgolj 10.000 juanov (1600 dolarjev), kar je neznaten del prejemkov, denimo, ameriškega predsednika Baracka Obame (33.000 dolarjev na mesec) ali singapurskega premiera Li Xianloga, ki je z 237.000 ameriškimi dolarji na mesec najbolje plačan državnik na svetu.

Vendar je tudi Xijeva družina tesno povezana z različnimi posli, tako da je po nekaterih ocenah njegovo premoženje vredno več sto milijonov dolarjev. Toliko bolj je zato zanimiva njegova odločenost, da bo preganjal korupcijo od dna do vrha piramide in pregledal vse kotičke, v katere bi bilo mogoče skriti utajeni denar.

Lani so sprožili preiskavo proti 182.000 članom Komunistične partije Kitajske, med katerimi je bil tudi nekdanji član stalnega komiteja politbiroja Zhou Yongkang. Nekateri viri napovedujejo, da utegne metla doseči tudi nekdanjega kitajskega predsednika Jiang Zemina, pri tem pa na vsakega visokega partijskega funkcionarja, ki mora stopiti pred disciplinsko komisijo (ta ima v partijski strukturi vlogo tožilstva), »pade« najmanj deset direktorjev družb, prek katerih se je pretakal poneverjeni ali nezakonito prisvojeni denar.

Čeprav je reforma državnih podjetij ključna za izboljšanje kakovosti celotnega kitajskega gospodarstva, se je hkrati pokazalo, da je to najtrši oreh, na katerem so si polomili zobe vsi dosedanji kitajski voditelji. Eden od vzrokov, zaradi katerih je ta podjetja tako težko spremeniti, so prav osebni interesi, vtkani v njihovo poslovanje. Xi Jinpingove grožnje, da bo izvršnim direktorjem znižal plače, so v kitajski javnosti sprejeli z vsesplošnim odobravanjem. Vendar pa so v sektorju nepremičnin takoj zastokali, saj se je v trenutku, ko se je začela serija preiskav o tem, kdo dobiva kakšno plačo in koliko od tega zneska je v resnici zaslužil, povečala prodaja vil in stanovanj, tako da so cene zdrsnile na nesprejemljivo raven. Številni posamezniki so celo za nedoločen čas odpotovali v tujino. Poleg tega je slišati, da si nekateri celo iščejo delo v tujih družbah. Plače so tam resda nekoliko nižje kot v kitajskih državnih podjetjih, vendar so v posebnih razmerah, kakršne so zavladale zdaj, mnogi pripravljeni delati tudi za kakšen milijon manj.