Kje zahaja japonsko sonce?

Dnevi med težavnima obletnicama atomskega bombardiranja Hirošime, ki so se ga spominjali v nedeljo, in Nagasakija, katerega obletnica je danes, so že tradicionalno namenjeni­ vprašanju, ali je bilo res treba tako končati drugo svetovno vojno v Aziji.

Medtem ko mnogi spet pregledujejo zgodovinske dokumente, Japonci še vedno niso odprli vrat v prihodnost, zaklenjenih z vprašanjem, ki se začne in konča z ženskami. Ni nova trditev, da atomskih bomb ne bi bilo treba vreči na japonski mesti, saj je, kakor že desetletja trdijo nekateri zgodovinarji, cesar Hirohito tako ali tako nameraval podpisati kapitulacijo zaradi pritiska sovjetskih čet, ki so prodirale skozi Mandžurijo. Žrtvovanje, ki je zahtevalo približno 300.000 mrtvih, 750.000 ranjenih in 1,7 milijona civilistov brez strehe nad glavo, ni bilo potrebno.

Nepriznane žrtve zasedbe

Toda kadar to omenimo Kitajcem ali Korejcem, iz Pandorine skrinjice uidejo nezadovoljni demoni. Tako prvi kot drugi so prepričani, da je bilo bombardiranje prepozno. Če je po njem katero vprašanje ostalo nerešeno, je to gotovo vprašanje »žensk za tolažbo«, ki so še vedno nepriznane žrtve japonske zasedbe in simbol nacionalnega ponižanja, kakršnega japonski sosedje nikoli več ne bodo dovolili.

Na zasedanju zunanjih ministrov držav članic zveze Asean (zveza držav jugovzhodne Azije) in njihovih partnerjev v filipinski Manili prejšnji konec tedna so se resda pogovarjali predvsem o Severni Koreji, vendar je bilo srečanje novega japonskega vodje diplomacije Taroja Konoja in njegove južnokorejske kolegice Kang Kjung Vha posvečeno predvsem vprašanju korejskih žensk, prisiljenih v spolne storitve za cesarsko vojsko med japonsko zasedbo Korejskega polotoka.

Kang Kjung Vha, prva ženska na čelu zunanjega ministrstva v Seulu, je vztrajala, da Južni Korejci ne morejo sprejeti sporazuma, ki je bil podpisan leta 2015 in določa, da mora Japonska plačati skoraj 9 milijonov dolarjev odškodnine korejskim ženskam. Za umiritev pokojnih duš in preživelih žensk ter za resnično stabiliziranje dvostranskih odnosov je treba storiti precej več: Japonska mora priznati, da so vojaške javne hiše obstajale kot del osvajalske taktike.

Vojaška rešitev korejske krize

Dokler to vprašanje ne bo rešeno, se bodo japonske sosede bale ponovitve zgodovine, regionalna varnostna struktura pa bo še naprej stala na majavih vprašanjih, ki so pravzaprav neizčrpen vir nove tekmovalnosti, nezaupanja in ­morebitnih sporov.

Včeraj je japonsko obrambno ministrstvo izdalo vsakoletno »belo knjigo«, v kateri je zatrdilo, da je Severna Koreja največja nevarnost, novi oziroma stari obrambni minister Icunori Onodera pa je ponovil svoje dobro znano mnenje, da bi morala biti Japonska pripravljena neposredno napasti severnokorejska raketna oporišča, saj po njegovih besedah ni treba pričakovati, da bodo sankcije dovolj dober ukrep, ki bo dokončno rešil ­korejsko krizo.

Onodera je vplivni član vladajoče Liberalnodemokratske stranke (LDP), ki je že bil obrambni minister od leta 2012 do 2014, premier Šinzo Abe pa ga je spet imenoval na ta položaj, ko je prejšnji teden znova spreminjal vlado in zamenjal 14 ministrov v 19-članskem kabinetu.

Neposredni povod za preureditev vlade je bil odstop dotedanje obrambne ministrice Tomomi Inada, ki so jo poslanci začeli kritizirati zaradi domnevnega prikrivanja informacij o dejanski nevarnosti, s katero se japonski vojaki spoprijemajo na mirovni misiji v Južnem Sudanu. Toda prav tako kakor je bil to samo preračunljiv izgovor, da so lahko končali Inadin mandat, poln trenj med lobiji na obrambnem področju pa tudi škandalov, povezanih z njenim radikalnim desničarskim prepričanjem, je tudi nova razporeditev treh četrtih ministrskih položajev pravzaprav ukrep, sprejet iz obupa.

Abejeva priljubljenost je namreč na julijskem merjenju padla pod 30 odstotkov, in če upoštevamo, da je še na začetku leta presegala 60 odstotkov, je jasno, da je moral narediti nekaj, da bi preprečil svoj padec v politični prepad.

Abe je izgubil podporo številnih volivcev, ker se je znašel sredi več škandalov, povezanih s tem, da je gradnjo šol nepregledno financirala izobraževalna ustanova, ki jo vodi dolgoletni prijatelj Abejeve družine. Če k temu dodamo domnevno prikrivanje informacij o Južnem Sudanu, razumemo, zakaj so se konec julija pred stavbo parlamenta zbrali demonstranti s parolami »Z Abejem je konec« in »Dovolj nam je laži«, kar je bil jasen znak, da je treba nekaj ­spremeniti.

Začetek dinamičnega vzpona

Potem ko se je prejšnji četrtek Abe globoko priklonil zbranim novinarjem, je predstavil nov kabinet z besedami: »Naša najpomembnejša prednostna naloga je oživiti gospodarstvo.« Prav to že dolgo pričakuje ne samo japonska, ampak tudi svetovna javnost, ki jo skrbi nezadovoljiva vitalnost tretje globalne gospodarske sile. Odkar je Abe leta 2012 prišel na oblast, je svoji strategiji gospodarskega razvoja pravil »abenomika«, konec tistega leta pa jo je dopolnil z metaforo o »treh puščicah«. Če bi izstrelili vsako posebej, je pojasnjeval s samurajskim jezikom, puščice ne bi bile dovolj močne; če pa pošljemo proti cilju vse hkrati, lahko postanejo to, kar Japonska najbolj potrebuje: nov začetek dinamičnega vzpona.

Prvo puščico so takoj izstrelili. Nanašala se je na monetarno »popuščanje«, s katerim so hoteli doseči povečanje porabe. Sledila ji je druga, ki je s fiskalnimi ­spodbudami okrepila produktivnost. Toda tretja puščica se je zataknila. Zagotoviti bi morala strukturne reforme, ki se ne bi nanašale samo na znižanje obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ampak tudi na večjo udeležbo žensk, ki delajo, na večjo odprtost do tuje delovne sile, ­odpravo ovir za tuje naložbe in deregulacijo na politično občutljivih področjih, denimo v zdravstvu in kmetijstvu.

Od tega se ni veliko uresničilo. Najprej je vrhovno sodišče konec leta 2015 odločilo, da še naprej velja zakon, ki zahteva od ženske, naj se po poroki odpove dekliškemu priimku in sprejme moževega. Ta simbolični trenutek je pokazal, kako težko je doseči resnične spremembe v japonski družbi pa tudi gospodarstvu.

Poleg tega je konec lanskega leta pravosodno ministrstvo sporočilo, da na Japonskem dela približno 1,1 milijona tujih delavcev, vendar odnos družbe in vlade do njih ostaja ksenofobičen. Na Japonskem je globoko zakoreninjeno prepričanje, da družba obstaja za tiste z japonskim državljanstvom, ki pa ga je zelo težko pridobiti tudi po več desetletjih bivanja v tej državi. Kljub skrb zbujajočemu padanju števila prebivalstva, o katerem pogosto pišejo, in čedalje očitnejšim težnjam po izogibanju zakonski zvezi se je japonski tisk pred kratkim ukvarjal z vprašanjem, »ali moramo res sprejeti priseljence«, oziroma s še jasnejšim, »kaj se bo zgodilo, če bo tujec postal naš ­nadrejeni«.

Japonsko najbolj skrbijo perspektive njenega razvitega, toda uspavanega gospodarstva. Analitiki največ pričakujejo od nove notranje ministrice Seiko Noda, ki bi lahko poskrbela za obuditev gospodarstva. Brez dvoma se bo takoj posvetila podatku, da je na seznamu spolne enakopravnosti Svetovnega gospodarskega foruma Japonska nazadovala na 111. mesto, potem ko je bila leta 2011 že na nezavidljivem 98. mestu. Abe jo je imenoval na položaj zato, da bi jo lahko dobro opazoval kot eno najresnejših tekmic v boju za vodstvo v LDP, vendar mnogi napovedujejo, da bo Seiko Noda prevzela vodstvo in nato postala še prva premierka v japonski ­zgodovini.

Tako bi tretja puščica vendarle zadela cilj in Japonska bi prišla do ključne težave, zaradi katere stopica na mestu. Severna Koreja je nevarnost, vendar ne največja. Izzivi so tako kot vedno v središču družbe. Tu pa leži vprašanje žensk, ki določa tako zunanjo kot notranjo politiko dežele vzhajajočega sonca.