Ključen je travmatičen dogodek na osebni ravni

Pot Islamske države v svet je dvosmerna. Po eni strani samooklicani kalifat svoje metode delovanja izvaža, po drugi uvaža borce iz tujine.

To se je pokazalo v novembrskih terorističnih napadih v Parizu, v samomorilskem bombnem napadu v torek v največjem turškem mestu Istanbulu, kjer je umrlo deset nemških turistov, in v četrtek v indonezijskem glavnem mestu Džakarti, kjer je v seriji eksplozij in strelskih obračunov med napadalci in policijo umrlo sedem ljudi, dva civilista in pet napadalcev. Po drugi strani Islamska država na bojišča Sirije in Iraka uvaža bojevnike iz tujine: do zdaj jih je dom­nevno že od 25.000 do 31.000.

V nedavnem srh zbujajočem video­posnetku je eden izmed uvoženih skrajnežev najprej v angleščini z britanskim naglasom zagrozil Zahodu, predvsem Veliki Britaniji in premieru Davidu Cameronu, nato pa s svojimi prav tako zakrinkanimi pajdaši ustrelil pet ujetnikov, domnevnih britanskih vohunov.

Posnetek se je končal z besedami nekajletnega nemaskiranega fantiča, ki je prav tako napovedal, da bodo pobili nevernike. Britanski mediji so izbrskali zgodbo otroka v maskirni uniformi.

Od Grace do Hadidže

Ker se otrok v Sirijo k borcem Islamske države seveda ni mogel odpraviti sam, ga je moral tja nekdo odpeljati. To je leta 2012 storila njegova zdaj 24-letna mati Grace Dare. Britanski mediji so ugotovili, da gre za mlado žensko, katere starši so se v Veliko Britanijo priselili iz Nigerije. V najbolj poseljeni afriški državi je približno polovica prebivalcev muslimanov, vendar je družina Dare krščanske vere. Dekle je odraščalo kot katoličanka in je obiskovalo celo katoliško srednjo šolo.

Vendar se je Grace že kot najstnica spreobrnila v islam in se poročila s Turkom, s katerim ima sina Isa; Isa je arabska oblika imena Jezus, ki je pomemben prerok tudi v islamu. Njen mož je menda pasivna oseba. Ker je Grace oziroma Hadidža, kakor se je preimenovala, sprva pod vplivom islamistične propagande z interneta, potem pa tudi z obiskovanjem ene od londonskih mošej, domnevno legla radikalizma, postajala vse bolj radikalna vernica, se je z možem razšla. Zadnji žebelj v krsto njune zveze je bil njegov odpor, da bi šel z njo na bojišča Bližnjega vzhoda.

Svojim staršem je leta 2012 natvezila, da gre s sinom za nekaj časa v Egipt, ker bi se rada poglobila v študij islama, vendar je v resnici odpotovala v Sirijo. Tam se je poročila s švedskim državljanom, po fotografijah sodeč arabskega rodu, ki si je nadel ime Abu Bakr, najbrž iz navdušenja nad samooklicanim kalifom Islamske države Abu Bakrom al Bagdadijem. Z njim ima še enega otroka, vendar tudi drugi zakon Grace/Hadidže ni trajal dolgo. Kalifov soimenjak je menda zaradi ran, ki jih je dobil v bojih za sveto stvar, svojo dušo leta 2014 že izpustil k Alahu.

A Jezusove matere Hadidže to ni omajalo v veri ali radikalizmu. V britanskem dokumentarnem filmu o tako imenovanih nevestah džihada, svete vojne, ki so ga posneli pred objavo posnetka z malim Iso – da gre res za tega otroka, je potrdil njegov stari oče v Londonu –, se je tako hvalila s svojo kalašnikovko in napletala, da sicer pogreša hitro in kitajsko hrano, vendar se nikoli ne namerava vrniti iz Alepa, pred vojno največjega mesta v Siriji, kjer živi zdaj. In da bo tudi sin ostal z njo. Kurjo polt gledalcev pa je povzročila predvsem izjava Grace, da hoče postati prva Britanka, ki bo obglavila kakšnega talca Islamske države.

Zgodba meče čudno luč ne samo na njeno družino in britansko družbo, kako je lahko takšna mlada ženska zrasla vsem pred nosom, ampak nastavlja ogledalo, v katerem ni lepe podobe, tudi policiji na Otoku. Njen oče je može postave kar trikrat obvestil, da se hči obnaša nenavadno, vendar ga niso jemali resno. Vse, kar je oče Dare dosegel, je bil njihov poduk, da je Grace polnoletna in da lahko dela, kar hoče.

V pekel kalifata in nazaj

Britanski nedeljski časopis The Observer je objavil še eno podobno zgodbo, čeprav vsaj za zdaj z drugačnim koncem. Gre za 34-letno Francozinjo Sophie Kasiki – ime je izmišljeno –, ki se je rodila v katoliški in kar premožni družini v Demokratični republiki Kongo. Ko ji je pri devetih letih umrla mama, so jo sorodniki iz Afrike poslali k starejši sestri v Pariz. Tam se je izšolala, omožila z ateistom in dobila otroka. Delala je kot socialna delavka, večinoma v priseljenskih predelih francoskega glavnega mesta.

Zdaj Sophie Kasiki ugotavlja, da je v življenju zaradi zgodnje smrti matere vedno čutila veliko praznino. Mislila je, da ji jo bo zapolnila vera, in spreobrnila se je v islam. Tako je spoznala tri deset let mlajše muslimane, ki so nenadoma izginili. Čez čas so se ji oglasili iz Sirije. Z njimi je vzdrževala stike, saj je menila, da lahko vpliva nanje. Vendar se je zgodilo ravno nasprotno; mulci so jo prepričali, da je s štiriletnim sinom na začetku leta 2015 šla v Rako, sedež samooklicanega kalifata Islamske države. Možu je natvezila, da gre za nekaj tednov pomagat v istanbulsko sirotišnico in da bo sina vzela s seboj.

V Raki je takoj spoznala, da je Sirija vse kaj drugega kot raj, kakršnega so ji slikali mladi prijatelji. Sophie so vtaknili v stanovanje, iz katerega ni smela sama. Ko so jo peljali na delo v žensko bolnišnico, kjer so bile razmere nevzdržne, je morala biti zagrnjena od glave do pet, le oči ji niso pokrili. Po desetih dneh ji je bilo jasno, da je naredila grozno napako.

Ugotovila pa je tudi, da je edini izhod iz skorajda zapora poroka s katerim od borcev Islamske države. Med pripravami na poroko je odkrila nezaklenjena vrata iz hiše, v kateri je bila, in s sinom odkorakala na prostost. Skrivala se je pri neki družini in tam vzpostavila stik z opozicijo proti sirskemu režimu, nepovezano z Islamsko državo. Konec lanskega aprila jo je mlad Sirec na motorju odpeljal do meje s Turčijo.

Ko se je vrnila v Pariz, so jo za dva meseca vtaknili za rešetke. Zasliševali so jo agenti obveščevalnih služb. Zdaj je spet pri možu, vendar jo bodo morda obtožili ugrabitve otroka. »Bila sem naivna, zmedena, krhka, ranljiva; vendar se kar naprej sprašujem, kako so bili lahko ti ne posebno pametni fantje tako preprič­ljivi, da so mi oprali možgane,« zdaj o začetku svoje sirske izkušnje razmišlja Sophie. O času v prestolnici samo­oklicanega kalifata je napisala knjigo. Zdaj je njena naloga prepričati druge, naj se ne pustijo zvleči v to grozo.

Prelomni dogodek

Po mnenju psihiatra Gorazda V. Mrevljeta, predstojnika centra za mentalno zdravje univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, ni mogoče posplošeno sklepati, kaj ljudi žene v vrste tako skrajne organizacije, kot je Islamska država, saj ima vsak primer svojo zgodovino. Po njegovem je pomemben dejavnik gotovo brezperspektivnost večinoma mladih ljudi, ki se zaradi svoje drugačnosti, po veri, rasi ali zaradi česa tret­jega, počutijo izločene iz družbe. Tudi na izobrazbenem področ­ju in zato v poklicnem življenju imajo zelo majhne možnosti za uspeh. »Menim, da ne gre za indoktrinacijo, kakršno poznamo iz Alamuta, z obljubami raja in množice devic, ampak za usmerjanje besa v vse, ki so po njihovem odgovorni za njihov položaj,« je dejal Mrevlje.

V skrajne skupine se navad­no združujejo ljudje s posebno osebnostno strukturo. Ne samo v teroristične organizacije, ampak tudi v druge z zakonom skregane povezave, kakršne so tolpe. »Veliko teh ljudi najdemo v zaporih. Gre za različne stopnje osebnost­no motenih, ali če hočete, psihopatskih osebnosti; ta izraz se v psihiatrijo spet vrača,« je povedal sogovornik. Vsekakor imajo pogosto težave z zrelim vključevanjem v družbo. »Osebnostno moteni se praviloma potrjujejo na negativen način. Včasih so šli v tujsko legijo. Vojno stanje, kjer se vrednost­ni sistem obrne, kjer drugače nesprejemljiva dejanja postanejo sprejemljiva, celo zaželena, na primer ubijanje, je za potrjevanje na negativni način seveda idealno,« je pojasnil Mrevlje.

Pri tem je opozoril, da storilci najbolj gnusnih dejanj, kakršna so streljanje ugrabljenih pred kamerami in celo rezanje glav, niso nujno osebnostno moteni. V vsaki delinkventni skupini sicer obstajajo vodje, ki so osebnostno vsaj vprašljivi, vendar se nanje vežejo sugestibilni, negotovi posamez­niki. V skupini dobijo identiteto, pripadnost jim pomeni toliko, da so za to, da ostanejo v skupini, pripravljeni storiti dejanja, ki jih drugače nikoli ne bi.

Takšne stvari so se še ne tako davno dogajale tudi čisto blizu nas. Starejši od 35 let se gotovo spom­nijo prizorov iz Bosne. Tam so se med seboj klali donedavni sosedje in z odsekanimi glavami sovraž­nikov igrali nogomet. In tam se je pred dobrimi dvajsetimi leti zgodil najhujši vseh zločinov v Evropi po drugi svetovni vojni, genocid v Srebrenici, ko so srbski vojaki v nekaj dneh julija 1995 pobili več kot 8000 Bošnjakov.

Druga zgodba so po Mrevljetovem mnenju spreobrnjenci v islam, kakršni sta prej opisani dekleti, pa tudi v Sloveniji so pred časom veliko prahu dvignile informacije o nekaj fantih, ki so se spreobrnili v islam in se šli borit v Sirijo; eden od njih je tam tudi umrl. »Kot psihiater menim, da je pri njih impulz za odločitev o priključitvi ekstremistični skupini travmatičen dogodek. Ne gre nujno za travmatičen dogodek na splošno, ampak na osebni ravni,« pravi sogovornik.

Če sledimo Mrevljetovemu mnenju, bi bila lahko pri Sophie Kasiki takšen travmatičen dogodek zgodnja smrt matere, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Za v Siriji padlega Slovenca je znano, da se je v islam spreobrnil zaradi nesrečne ljubezni, kar je lahko na osebni ravni nedvomno zelo travmatična izkušnja. Da je nekaj mučilo Grace/Hadidžo Dare, pa tudi ni nobenega dvoma. Njeni prijatelji so za časopis The Times povedali, da je bila prepričana, da so jo obsedli zli duhovi. Preden se je odpravila v Sirijo, je obiskala celo eksorcista, izganjalca hudiča in zlih duhov.