Tiskane izdaje
Ko je voditeljica na osrednji kitajski televiziji Chai Jing pripravljala oddaje o tem, kako se je leta 2003 pojavil sars (netipična pljučnica) ali kako je človeški dejavnik vplival na velikost posledic potresa v Sečuanu, so bile motnje naravnega ravnovesja zanjo predvsem predmet novinarskih raziskav.
Ko so ji zdravniki leta 2013 med nosečnostjo povedali, da ima njen otrok tumor na maternici in da bo treba deklico takoj po porodu operirati, pa je postalo onesnaževanje za Chai zelo osebna stvar. Ni mogla dokazati, da je prav ono vzrok za hčerin tumor, je pa trdno prepričana, da njena hči temu okolju ne sme biti izpostavljena, če naj odraste v zdravega otroka. Novinarka je zapustila državno televizijo in se posvetila negi otroka ter samostojnemu snemanju filma o ekološkem propadanju, zaradi katerega trpi skoraj vsak član kitajske družine, ki šteje 1,3 milijarde ljudi.
Brez cenzure
Že v 24 urah po tem, ko je Chai Jing prejšnji petek film Pod kupolo prikazala na youkuju, kitajski različici youtuba, si ga je ogledalo več kot sto milijonov Kitajcev. Presenečenje ni bilo veliko. Dokumentarni film, ki je dolg 140 minut in izdelan tako, da po slogu spominja na predstavitve Applovih izdelkov Tima Cooka, po vsebini pa na film Ala Gora o podnebnih spremembah Neprijetna resnica, se je zlahka dotaknil vsakogar, ki v tej državi nima druge izbire, kot da diha tako, da včasih vdihne tudi do 40-krat več rakotvornih delcev od ravni, ki po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije ne ogroža ljudi.
Je pa bilo za mnoge presenetljivo to, da partijska cenzura ni ukrepala in filma ni umaknila s spletnega omrežja, ki so ga pred tem že očistili in pripravili za nemoteno predvajanje letnega zasedanja najvišjega zakonodajnega telesa, ki se začne v četrtek. Še več, Chai Jing je v nedeljo na svoj mobitel dobila esemes od pred kratkim imenovanega ministra za varstvo okolja Chen Jininga, ki se ji je zahvalil, ker se je posvetila temu izjemno pomembnemu problemu. Istega dne je partijsko glasilo Renmin Ribao objavilo uvodnik, v katerem avtor med drugim ugotavlja, da Chai Jing ne bi smela biti edina borka »pod kupolo«. »Nikomur od nas ni neznana beseda 'smog',« je zapisano v uvodniku, »in kjer koli že smo, nihče od nas ne more več z obraza odstraniti zaščitne maske.«
Vse to opozarja na preobrat, ki ga Kitajska načrtuje v zvezi s problemom onesnaževanja. Kot navajajo kitajski viri, lahko prve ukrepe pričakujemo že na bližnjem zasedanju kongresa ljudskih odposlancev, kot se imenuje kitajska skupščina.
Problem je torej star. Chai Jing je pred desetimi leti na osrednji televiziji objavila intervju s takrat šestletno deklico iz pokrajine Shanxi, ki je na novinarkino vprašanje, ali je kdaj videla zvezde na nebu, odgovorila: »Ne, nikoli.« V tej oddaji se je Chai posvetila svoji rodni pokrajini, ki je znana po proizvodnji in porabi premoga, desetletje pozneje pa je prav ta deklica postala aktivistka za varstvo okolja za vso državo, ker je smog Kitajsko tako prekril, da v vsej državi ni kraja, kjer bi se zvezde videle več kot sto dni na leto. Novinarkina hčerkica je, kot Chai sama pove v filmu, postala »zapornica«. Mama si jo le redkokdaj upa odpeljati na prosto, saj se boji, da bi onesnaženo ozračje vplivalo na njeno krhko zdravje.
S tem filmom se je na Kitajskem končno začela javna razprava o povezavi med onesnaževanjem in gospodarsko rastjo, o kolektivnih ambicijah velikega naroda in o povezavi med zaščito okolja in korupcijo. Največja novost je, da zdaj vsaka od teh podtem nadvse ustreza tudi partijskemu vodstvu.
Razlogi, da se bo kitajska vlada končno spustila v boj proti onesnaževanju, pa pravzaprav niso »zeleni«. »Na Kitajskem so ustvarili prevelike zmogljivosti v proizvodnji cementa in jekla, upočasnitev gospodarske rasti pa pomeni, da bo večina teh obratov ostala brez zaslužka,« pravi neki evropski poslovnež z dolgoletnimi izkušnjami v poslovanju v Pekingu. Kitajska ima 35-krat večje zmogljivosti za proizvodnjo cementa in desetkrat večje za proizvodnjo jekla od ZDA, vendar je večina njenih obratov na nizki tehnični ravni, tako da bi jih bilo nujno posodobiti. Uvedba ekoloških standardov je začetek tega procesa.
Ko bodo na zasedanju kongresa ljudskih odposlancev objavili, da se bo stopnja gospodarske rasti verjetno spustila na sedem odstotkov, bo to tudi priložnost, da se končno začne »čiščenje«, ki bo obenem zahtevalo tudi povečanje energetske učinkovitosti. Uvedba ekoloških standardov bo hkrati še eno sredstvo za boj proti korupciji v velikih državnih korporacijah, ki jih želi partijski in državni voditelj Xi Jinping dodobra pretresti in iz njih odstraniti korenine skorumpiranih klik in klanov, ki segajo prav do vrha Komunistične partije in Narodnoosvobodilne vojske.
Otroci bi radi videli zvezde
Še en razlog, da bo sedanje vodstvo začelo veliko čiščenje okolja, pa je javno mnenje. Populistični politiki današnjim Kitajcem ne morejo obljubiti nič boljšega od čistega zraka, saj vse več ljudi »sanja« ne le o tem, da bi njihova država v vseh stvareh postala številka ena na svetu, temveč tudi o tem, da bi lahko njihovi otroci, ki v njej živijo, videli zvezde. Veliko Kitajcev trpi zaradi anksioznosti, eden glavnih vzrokov zanjo pa je prav vse večja zaskrbljenost za zdravje v razmerah, ki jih v svojem filmu opisuje Chai Jing.
Kitajska upočasnitev gospodarske rasti neizogibno pomeni, da bo moral del prebivalstva dlje čakati na izboljšanje življenjske ravni in da se bodo morali nekateri sprijazniti tudi s skromnejšim življenjem. Kako to sporočiti ljudstvu, ki se je desetletja ravnalo po Deng Xiaopingovem geslu »slavno je obogateti«? Preprosto. Treba je samo zamenjati geslo. »Slavno je počistiti hišo« se bo glasilo novo geslo, pri čemer najbrž ni treba posebej poudariti, da bo ta ideja izjemno koristna za ves svet.
