Koga straši politika zastraševanja

Po vrhu Nata: razkazovanje mišic stane, članic, ki bi bile pripravljene plačati račun, pa je malo.

Objavljeno
09. september 2014 19.09
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika

Nove strategije, več zastraševanja, super hitre enote za vzhodno Evropo, povečanje vojaških izdatkov na dva odstotka BDP ... Za vse to so šefi držav ali vlad med vrhom v Walesu iz strahu pred Rusijo nenavadno hitro dvignili roke. Kje vzeti denar, pa še ni jasno.

»O podrobnostih se bomo dogovorili v prihodnjih tednih,« je po vrhu Nata izjavil odhajajoči generalni sekretar pakta Anders Fogh Rasmussen. Veljalo naj bi tako za dokončno število pripadnikov »bojne konice«, kot v Natu pravijo super mobilnim enotam za obrambo vzhodnoevropskih članic, kot za vprašanje, kdo bo nosil nikakor ne majhne dodatne stroške za tako permanentno pripravljenost bojnih enot v Evropi. Še večje vprašanje je seveda, koliko evropskih članic Nata, ki so po hladni vojni krepko zmanjšale izdatke za oboroževanje, v času finančne krize pa so jih še dodatno oklestile, je sploh pripravljenih vojaške proračune znova dvigniti na minimalno dva odstotka BDP, kot že leta zahteva Nato.

V zavezništvu so zdaj samo štiri članice (ZDA, Velika Britanija, Grčija in Estonija), ki izpolnjujejo v Walesu znova zapisano zahtevo. Vse druge so vojaške izdatke krepko zmanjšale. Evropsko povprečje je tako od leta 1990 do začetka finančne krize padlo z 2,5 odstotka BDP na 1,8 odstotka, po letu 2009 pa se je dodatno znižalo na 1,6. Z izjemo omenjenih treh evropskih članic, ki so po lanskih podatkih ob ZDA (4,4 odstotka) za oboroževanje plačevale več kot dva odstotka BDP, so zahtevani dvoodstotni meji blizu le še Francija (1,9), Turčija in Poljska (obe po 1,8 odstotka BDP). Na Portugalskem in Hrvaškem je odstotek 1,5, v vseh preostalih članicah pa je še manjši. V najbolj kriznih, kot je Španija, ne dosega niti odstotka (0,9), tako da Slovenija, ki je ob vstopu za vojsko dajala 1,5 odstotka, zaradi krize pa je sredstva najprej znižala na 1,3 in lani na 1,1, sploh ni med najslabšimi »plačnicami«. Koliko to znese v milijardah in milijonih, je razvidno iz tabele, zakaj so šefi držav in vlad med vrhom Nata kljub Rasmussenovemu priganjanju, češ da ruske grožnje zahtevajo takojšnji odgovor, rok raztegnili na prihodnjih deset let, pa je tudi jasno. Za Slovenijo bi skok na dva odstotka ob sedanjih 544 milijonih dolarjev pomenil dodatne pol milijarde, ki je ni kje vzeti. In je najbrž tudi ni treba na vrat na nos jemati.

Nekajkrat močnejši od Rusije

Čeprav so zahteve po reformi, posodobitvi, večji interoperabilnosti in pravičnejši delitvi bremen v Natu, ki se pojavljajo vse od konca hladne vojne, upravičene, sedanje zganjanje panike zaradi zaostrovanja odnosov s Putinovo Rusijo zagotovo ni potrebno. Še manj je pravi odgovor. Da se zavezništvo po vseh spodletelih poskusih »demokratiziranja sveta« (za kar so bili v minulih letih zapravljeni bilijoni dolarjev, ki bi jih Nato lahko porabil za svojo posodobitev) spet vrača k svojemu temeljnemu cilju, kolektivni obrambi članic, je sicer hvale vredno, da je v to prisiljen zaradi hitrega oboroževanja Putinove Rusije in nove »ruske nevarnosti«, pa preprosto ni res.

Nato je namreč že zdaj vojaško bistveno močnejši od Rusije, za svoje oboroževanje pa, tudi če izvzamemo ZDA z enormnim, več kot 600-milijardnim vojaškim proračunom, že leta namenja veliko več denarja. Rusija je po podatkih Siprija lani za vojsko porabila 88,2 milijarde dolarjev, kar je skoraj še enkrat manj, kot so v svoje vojaške proračune skupaj nakazale zgolj tri največje evropske članice Nata Velika Britanija, Francija in Nemčija. Po skupnih izdatkih za oboroževanje pa že zgolj evropski del Nata (skupaj skoraj 290 milijard dolarjev) nekajkrat presega Rusijo in je v svetovnem merilu na drugem mestu celo pred hitro oborožujočo se Kitajsko (188 milijard dolarjev).

To se seveda kaže tudi v razmerju vojaške moči, kjer je zgolj evropski del Nata (če ne upoštevamo jedrskih konic) tako po moči klasične oborožitve kot po številu vojakov povsem kos Putinovi Rusiji. Problem torej ni premajhna oborožitev Evrope ali premalo denarja za oboroževanje, ključni problem je preslaba organiziranost evropskih sil, njihova premajhna interoperabilnost in pomanjkanje cele vrste za samostojnejše vodenje vojne nujnih sistemov od satelitskega izvidovanja do transporta, ki jih Evropa brez podpore Američanov nima.

A tudi to ne spremeni dejstva, da je Nato vojaško povsem kos Putinovi Rusiji, še manj pa spremeni dejstvo, ki je za Nato bistveno večji problem: da ukrajinske krize in z njo povezanih problemov z Rusijo ni mogoče rešiti s še tako velikim dodatnim oboroževanjem zavezništva in razkazovanjem mišic.

Ukrajina ni vojaški problem

Da Nato ne more vojaško ukrepati v Ukrajini, ki ni članica zavezništva, da Kijev s še tako izdatno vojaško pomočjo Nata nikoli ne bo kos Rusiji in da ukrajinskega problema, ne da bi tvegali vojno katastrofalnih razsežnosti, torej ni mogoče rešiti z vojaško silo, je že lep čas jasno tako Putinu kot generalom v vrhu Nata. Po vrhu zavezništva so se zdaj oglasili celo ameriški kritiki, ki pravijo, da je vračanje k politiki zastraševanja zgolj izraz nemoči zavezništva in njegove nepripravljenosti na nove izzive, ki jih producira samo. Vračanje k že skoraj pozabljeni evropski politiki zastraševanja ima torej očitno neki drug namen, ta trenutek pa veliko bolj kot Putina, ki se ne da ustrahovati in najbrž ni toliko nor, da bi vojaško napadel katero izmed članic Nata, spravlja v resne dileme predvsem Evropo.