Komu je govoril, kdo ga je poslušal

O Kitajski največ pove odziv Kitajcev na slovo nobelovca Liuja Xiaoboja.

pet, 14.07.2017, 18:00

Medtem ko je Liu Xiaobo umiral v univerzitetni kliniki v Šenjangu, je skupina kitajskih intelektualcev, liberalcev in ljudi s pritajenimi opozicijskimi stališči intenzivno obveščala drug drugega o njegovem zdravstvenem stanju. Po svoje seveda. Uporabljali so aplikacijo wechat, kitajsko alternativo za twitter, in pazili, da jih ne bi ujeli v mrežo cenzure.

»On odhaja, mi pa tega ne moremo videti, ne moremo o tem govoriti in ne moremo nič narediti,« se je glasil naslov nekega članka, ki so ga udeleženci spletnega pogovora pošiljali drug drugemu kot sliko, priloženo objavi, da bi se izognili internetnim cenzorjem ali vsaj upočasnili njihov odziv. Avtor članka je intervjuval več Kitajcev, rojenih po letu 1980, in jih vprašal, kaj jim pomeni Liu Xiaobo. Eden od njih, ki se je predstavil samo z začetno črko L, je pojasnil, kakšna se mu zdi kitajska resničnost: »Zdi se mi zelo pomemben simbol, toda osebnost, kakršna je on, ne privablja pozornosti navadnih ljudi, in glede na to, da je neznan zapornik vesti, o njem ne moremo povedati veliko.«

»Odšel je človek, ki nima sovražnikov«

Ne tako malo Kitajcev je vsak dan in vsako uro spremljalo Liujevo zdravstveno stanje ter pogajanja med tujimi zdravniki in kitajsko oblastjo o tem, ali bi ga bilo mogoče (natančneje: ali ga dovolijo) odpeljati v Nemčijo ali Ameriko na zdravljenje, njihovi komentarji pa so bili presenetljivo svobodni in pogumni. »Odšel je človek, ki nima sovražnikov,« je eden od uporabnikov wechata objavil v pesmi, napisani tisti dan, ko je Liu umrl, in tako spomnil na njegovo trditev, da njegovi sovražniki niso niti tisti, ki so ga obsodili na življenje v zaporu. »Mirno potuj, gospod, na poti v raj ni ne pasti ne sovraštva. Za teboj bodo morda rože svobode končno napolnile naš svet in zacvetele na vseh koncih te države, ki je pozabila, kaj je svoboda.« Toda v četrtek je veliko Kitajcev vedelo vse o sinu ameriškega predsednika Donalda Trumpa in seveda o oboževani prvi hčeri Ivanki, malo pa jih je vedelo, da je umrl edini Kitajec, ki je dobil Nobelovo nagrado za mir, ko je bil še znotraj kitajskih meja (dobil jo je namreč tudi dalajlama, vendar že več kakor pol stoletja živi v izgnanstvu). Ni šlo za to, da jih novica ne bi zanimala. Kratko malo niso mogli izvedeti nič o tem, kajti celo zunanje ministrstvo je iz zapisa redne tiskovne konference, objavljenega na internetni strani ministrstva, izpustilo vprašanja in odgovore o Liu Xiaoboju. Tiskovni predstavnik Geng Shuang je pojasnil tujim novinarjem: »Če lahko vi odločate, kaj boste napisali v svojih člankih, lahko seveda tudi zunanje ministrstvo odloča o tem, kaj bo objavilo na internetni strani.« Seveda ni bilo malo tistih ljudi, ki so med zadnjimi Liujevimi dnevi odkrito kazali prezir do človeka, ki je prestopil »rdečo črto«, in so mu sporočali, naj bo hvaležen, da mu država omogoča brezplačno zdravljenje in celo plačuje tuje zdravnike.

Udobje molka

Na današnjem Kitajskem v nasprotju z obdobjem Mao Zedonga, ko so morali vsi vsak dan opravljati svojevrstne politične izpite, je mogoče popolnoma udobno živeti v nevednosti. Kdor ve, kje je »rdeča črta« in se je naučil izvajati samocenzuro pri svojih stališčih tako, da se izogiba te črte, se mu sploh ni treba bati, ko neznanec pozvoni pri njegovih vratih. Resda ga mora skrbeti, da mu ne zvoni vlomilec, sicer pa se bo agent državne varnosti pojavil pri vratih samo, če kdo na internetu vztrajno objavlja pozive k revoluciji ali nov politični program ter uspešno povezuje različne družbene sloje in jih pripravlja za upor.

Tisti, ki vse vidijo, toda preračunljivo molčijo, pogosto opravičujejo sami sebe z lažnim domoljubjem, ki ga tudi sama država pravzaprav spodbuja kot nadomestno ideologijo v času splošnega cinizma do vseh vrednot, razen tistih, ki jih lahko izrazimo z denarjem. Zato je veliko Kitajcev odobravalo zaporno kazen za Liu Xiaoboja, potem ko so državni mediji opozorili kitajsko javnost, da je v intervjuju za neki hongkonški časopis leta 1988 na vprašanje, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se Kitajska odločila za zgodovinsko preobrazbo, odgovoril: »Tristo let kolonializma.

V stotih letih kolonializma se je Hongkong spremenil v takšen kraj, kakršen je danes. Glede na velikost Kitajske bi rekel, da bi potrebovala 300 let, da bi se spremenila v to, kar je danes Hongkong. Vendar dvomim, da bi bilo tudi 300 let dovolj za to.« Popolnoma jasno je, kaj je Liu hotel povedati, in samo zlonamerni ljudje so na podlagi njegovih besed ugotovili, da vabi tuje kolonizatorje. To je bil morda ne dovolj premišljen odgovor na novinarsko vprašanje, je tudi sam priznal pozneje, toda to, kar je zares hotel povedati, je pojasnil v pismu prijatelju Liao Yiwuju, izgnanemu pesniku in glasbeniku, ki živi v Nemčiji. »V primerjavi z drugimi, ki so živeli pod črno komunistično zaveso, se mi ne moremo imeti za prave ljudi. Resda smo preživeli velike tragedije v preteklosti, vendar nimamo velikega človeka, kakršen je bil [Vaclav] Havel. Za to, da bi vsi pridobili pravico do tega, da bi bili sebični, bi moral najprej obstajati moralno dober velikan, ki bi se nesebično žrtvoval. Za to, da bi uživali v 'pasivni svobodi' [svobodi brez samovoljnega zatiranja mogočnežev], mora obstajati volja za dejavni odpor. V zgodovini se nič ne zgodi zaradi usode.« In prav zato, ker Kitajska nima takšnega pravičnega velikana, je bil prepričan Liu, ljudje molče pozabljajo na vse tragedije iz nedavne preteklosti, denimo na dogodke 4. junija 1989, ko je vojska streljala na prodemokratične demonstrante v Pekingu. »Tristo let kolonializma« je bilo odraz Liujevega obupa. In seveda dokaz, da res ni bil politik, kar so mu mnogi disidenti najbolj zamerili.

Vse to je Kitajska

Bil je samo idealist, ki je komunistično državo opozarjal na to, kar je zapisala v svoj partijski statut in državno ustavo. Podobo Kitajske je precej natančneje mogoče videti v odzivu Kitajcev na Liu Xiaobojevo smrt, kakor jo je bilo mogoče prepoznati skozi njegovo disidentsko dejavnost. Vse to je Kitajska: tisti, ki presenetljivo pogumno objokujejo umrlega filozofa kompromitirane sedanjosti, in tisti, ki niti ne vedo, kdo je Liu sploh bil, pa tudi tisti, ki ga obtožujejo za vse, kar se mu je zgodilo. Vse to je prava Kitajska.

Kakšna bo brez takšnih, kakršen je bil Liu, je že mogoče videti pod površino gospodarske uspešnosti: frustrirana je zaradi družbenih krivic, razjeda jo korupcija in čedalje bliže je eksplozija nezadovoljstva tistih, ki jim je država poteptala njihove temeljne pravice. Liu Xiaobo se je prav temu hotel izogniti s političnimi reformami. Toda komu je govoril? Kdo ga je poslušal? Zdaj je prepozno za vse.

Prijavi sovražni govor