Konservativci na obeh straneh se upirajo sporazumu

New York – Iranski jedrski dogovor je prebrodil težavna diplomatska pogajanja in v začetku tedna dobil odobritev varnostnega sveta. Toda glavna pogajalca, zunanja ministra ZDA in Irana, čaka vsaj enako težka naloga sporazum prodati domačim konservativnim krogom. To so pokazali že manevri obeh držav v Združenih narodih, ko sta obe strani vihali nos druga nad drugo.

Ameriška veleposlanica ZN Samantha Power je v svojem nagovoru poskušala pomiriti zaskrbljene ameriške konservativne kroge in zaveznike na Bližnjem vzhodu in poudarila, da sporazum »ni spremenil naše globoke zaskrbljenosti nad kršitvami človekovih pravic, ki jih je zakrivila iranska vlada, ali nad nestabilnostjo (v regiji), ki jo Iran spodbuja ... od podpore terorističnim skupinam do ponavljanja groženj Izraelu«. Gholamali Khoshroo, iranski veleposlanik pri svetovni organizaciji, ji ni ostal dolžan, »država, ki je napadla dve državi v naši regiji in ustvarila razmere za razrast terorizma in ekstremizma, ni ravno v položaju, da bi obtoževala Iran«.

Iranske rdeče črte

S sprejetjem resolucije varnostnega sveta se je začel zapleten postopek usklajenih korakov, ki naj bi na koncu pripeljali do umika sankcij. Pogoj za to je poročilo Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki naj bi pokazalo, da je Iran začel uresničevati ukrepe, navedene v sporazumu. Podpisnicam sporazuma (članice varnostnega sveta ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija in Francija, ki se jim je pridružila Nemčija) prvih devetdeset dni ni treba storiti ničesar, šele nato se morajo začeti pripravljati na (morebiten) umik sankcij. Toda obisk nemškega gospodarskega ministra Sigmarja Gabriela v Teheranu kaže, da se nekatere države že pripravljajo na tesnejše gospodarsko sodelovanje.

Vendar odzivi konservativnih krogov za zdaj niso spodbudni. V Iranu je poveljnik iranske revolucionarne garde Mohamed Ali Džafari še pred sprejetjem resolucije to zavrnil, ker naj bi po njegovih besedah posegala v iranske vojaške operacije ter prestopila »rdeče črte«, ki jih je kot skrajne meje pri dogovarjanju z mednarodno skupnostjo postavil vrhovni verski voditelj Ali Hamenej. »Tega nikoli ne bomo sprejeli,« je njegove besede navedla poluradna iranska tiskovna agencija Tasnim. Pri tem Džafarija in njemu podobne skrbi, da bodo inšpektorji Združenih narodov dobili dostop do nekaterih skrivnih vojaških oporišč.

Glavni iranski pogajalec Seyed Abbas Araghchi je zavrnil pomisleke in resolucijo označil za »dosežek brez primere v iranski zgodovini«, v torek je kritike konservativnih poslancev, ki imajo večino v iranskem parlamentu, zavračal zunanji minister Mohamed Džavad Zarif. Po njegovih besedah je Iran dosegel svoje ključne cilje. Vloga parlamenta v iranskem procesu sprejemanja dogovora z Dunaja sicer ni povsem jasna, saj ga mora potrditi predvsem vrhovni svet za nacionalno varnost, toda ob blagoslovu ajatole Hameneja se ne zdi verjetno, da bi kdorkoli še lahko preprečil potrditev dogovora.

Spopad v ZDA

Potrditev dunajskega sporazuma je precej bolj negotova v Washingtonu, resolucija varnostnega sveta pa je le še poglobila nezaupanje vanj. Tudi na demokratski strani kongresa so se pojavile obtožbe, da poskuša Bela hiša pred potekom 60-dnevnega roka, ki ga ima kongres za odločanje o dogovoru, ustvariti mednarodno podporo doseženemu in tako dodatno pritisniti na poslance in senatorje.

Demokratski poslanec Eliot Engel (velja za glasnega zagovornika Izraela), ki zastopa stranko v odboru za zunanje zadeve, je z njegovim republikanskim predsednikom Edom Royceom dejal, da je razočaran, ker je varnostni svet odločal, še preden je kongres lahko preučil sporazum. Zunanji minister John Kerry je odvrnil, da pravica kongresa do odločanja ni kršena, toda v isti sapi dodaja, da kongresni kritiki iranskega sporazuma »nimajo resnih argumentov«.

Kerry se je strinjal, da je sobotni nagovor ajatole Hameneja, v katerem je obljubil še nadaljnje upiranje ameriški politiki na Bližnjem vzhodu kljub dogovoru s svetovnimi silami, zelo vznemirljiv, toda po njegovih besedah »so javno izrečeni komentarji drugačni od kasnejšega razvoja stvari«. Na stran Bele hiše je stopil tudi Nicholas Burns, namestnik zunanjega ministra v času vlade Georgea Busha mlajšega, in dejal, da sporazum za prihodnjih deset let močno omejuje razvoj jedrskega orožja v Iranu.

Bela hiša je te dni v ofenzivi prepričevanja Američanov, da so sklenili dober dogovor, predsednik Barack Obama je v torek zvečer gostoval v slovitem in vplivnem satiričnem večernem šovu Jona Stewarta in pozval gledalce, naj pritisnejo na kongresnike in jih prisilijo, da podprejo sporazum. Desnica, ki ima večino v obeh domovih, sicer ostro nasprotuje dogovoru, Obama pa je že napovedal, da bo z vetom preprečil njihovo verjetno glasovanje proti njegovemu najpomembnejšemu zunanjepolitičnemu dosežku.

Sodeč po raziskavah javnega mnenja, večina Američanov podpira sporazum, v anketi časnika Washington Post je bilo na strani predsednika 56 odstotkov vprašanih, proti dogovoru pa 37 odstotkov. Kljub temu republikanski predsedniški kandidati skoraj soglasno napovedujejo, da bodo po prihodu v Belo hišo nemudoma ponovno uvedli sankcije, saj tako razmišljajo konservativni volivci na desnici, ki imajo prevladujoč vpliv na izbor predsedniškega kandidata republikancev. Le nekdanji guverner Floride Jeb Bush je javno podvomil, da je to v resnici tudi izvedljivo.