Kopičenje »železja«, ki ne koristi ničemur

Vodilni strategi severnoatlantskega zavezništva v Evropi zahtevajo ponovno uvedbo poveljniških struktur iz časa hladne vojne.

Objavljeno
24. oktober 2017 18.45
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Sodeč po tajnih poročilih Nata, na katera se sklicuje vse več zahodnih medijev, naj bi vrhovni poveljniki resno razprav­ljali o tem, da zavezništvo na vzhodu Evrope ni več kos ­morebitnemu ruskemu napadu. Vojaška zveza naj bi se zato po skoraj treh desetletjih kriznih intervencij po svetu znova osredotočila na lastno obrambo, oboroževanje Evrope in ­zastraševanje nasprotnika.

Za začetek si sposodimo enega izmed tajnih vojaških scenarijev, ki jih Natovi generali menda analizirajo v zvezi z morebitnim vodenjem kopenske vojne na vzhodu Evrope. Pred kratkim (18. oktobra) je tako simulacijo spopada, sklicujoč se na tajni vojaški dokument, ki naj bi ga v časopisu pridobili, in naj bi bila namenjena vojaškim analizam, objavil frankfurtski dnevnik Faz. Po tem scenariju naj bi se proti mejam baltskih članic Nata pomikali ruski tanki, v litovskem glavnem mestu Vilna pa naj bi ulice in poslopja že zavzemali oboroženi uniformiranci brez ­vojaških oznak.

Rusija naj bi torej napadla Litvo. Nato je zato na meje takoj poslal svoje hitre enote, da bi do prihoda okrepitev zadržale nasprotnika, vendar je dovoz vojakov in oborožitve zaradi ruskih letal, specialcev in ladij, ki svojim enotam nudijo podporo iz večstokilometrske oddaljenosti, zelo otežen. V Natu se zato odločijo, da bodo poslali v napad na stotine mini dronov, ki letijo v strnjenih jatah in oddajajo elektronske signale, podobne helikopterskim. Ruska stran domneva, da gre za množični helikopterski napad, vendar tako veliko število »helikopterjev« preobremeni njihove računalniške sisteme. Ti se sesujejo. Natovi hekerji medtem napadejo tudi vse ostale ruske računalniško vodene vojaške sisteme, medtem ko pravi helikopterji z raketami udarijo po ruskih tankih, droni pa ob mejah takoj položijo na stotine protitankovskih min.

Tako približno naj bi po vojaškem scenariju, namenjenem analizi lastnih pomanjkljivosti, potekal spopad, v katerem kopenske sile po trditvah avtorjev scenarija čaka povsem nov način vodenja vojne. Kopenske sile se bodo morale v njem iz nekdanje mehanizirane pehote nujno preobraziti v »digitalizirano« pehoto, kajti s starim načinom bojevanja, starimi orožji, tanki in težkim topništvom, ki so že danes povsem odvisni samo še od računalnikov, satelitov in bliskovitih medsebojnih komunikacij, se vojn v prihodnje ne bo več dalo dobiti.

Vojne se avtomatizirajo, digitalizirajo, kompjuterizirajo, satelitizirajo, vojaki in tanki se bodo v njih komaj še kdaj neposredno spopadali, ker bodo onesposobljeni, če ne uničeni, že veliko prej in na daljavo. O izidu spopada bodo odločali le še superzmogljivi in pred nasprotnikom neranljivi računalniški in komunikacijski sistemi, pravijo strokovnjaki.

(Za povečavo kliknite na infografiko.)

Novi časi, stara logika

In zakaj potem Nato, če vse te analize in simulacije prihodnjih vojn držijo, na vzhod Evrope od ukrajinske krize in ruske zasedbe Krima dovaža vedno nove tanke, hitro mobilne pehotne enote in vso ostalo klasično oborožitev, ki je ima (glej tabelo) od padca železne zavese že tako ali tako najmanj trikrat toliko, kot Natu ta čas menda najbolj nevarna Rusija? Prej je bilo razmerje (manjša tabela) vsaj približno izenačeno. Se je tveganje res tako povečalo, da so taki premiki potrebni?

Očitno se je. Iz nekega drugega, prav tako tajnega Natovega poročila, ki je konec junija zakrožilo v bruseljskem poveljstvu zveze, je namreč po trditvah dobro obveščenih mogoče razbrati, da Nato na vzhodu Evrope zaznava »precejšnje tveganje«. Zato naj bi se zavezništvo po skoraj treh desetletjih vojaškega »atrofiranja«, ki je sledilo padcu železne zavese in razpadu Varšavskega pakta, znova posvetilo lastni obrambi. Nič več vodenja intervencijskih vojn v kriznih žariščih po svetu, ki so zaradi drugačnih zahtev spremenile in pomehkužile vojaške strukture članic. Strategi zahtevajo vrnitev k vojaškim in poveljniškim strukturam iz časov hladne vojne.

Zveni zastrašujoče. Še posebej, ker naj bi bila Natova logistična infrastruktura 27 let po koncu hladne vojne, kot sklicujoč se na tajno poročilo bruseljskega poveljstva piše Spiegel, menda v tako slabem stanju, da je zavezništvo samo še pogojno sposobno obrambe. Primanjkovalo naj bi vsega, od trans­porterjev za tanke do železniških vagonov za prevoz težkega topništva in pontonskih mostov, ki ne »počepnejo« pod 60 ton težkim tankom. Po trditvah poveljstva za Evropo (Saceur) celo o Natovih »hitrih« enotah ni mogoče povsem zanesljivo trditi, da so, če bi bilo res treba, zmožne odreagirati tako hitro, kot bi morale. Draga vojaška tehnika in superzmogljivi oborožitveni sistemi pa ne koristijo dosti, če jih ni mogoče takoj premestiti tja, kjer jih potrebujejo.

In če ne bo vojne?

Vsi sklepi Nata, od tistih na ­waleškem vrhu leta 2014, zato že nekaj časa vodijo v odločno krepitev oboroženih sil. Zlasti na vzhodu Evrope, kjer zavezništvu, ki se je po koncu hladne vojne in ­razpustitvi Varšavskega pakta že povsem približalo ruskim mejam, menda grozi »ruska nevarnost«. Vojaško »železje«, ki razen orožarskim multinacionalkam v resnici ne koristi ničemur in o katerem se celo vojaški strokovnjaki strinjajo, da z njim ni več mogoče dobivati sodobnih vojn, se ob tej meji kopiči na obeh straneh.

Kot da bi bil ruski predsednik Vladimir Putin, ki ga imajo na Zahodu za izvrstnega stratega, res tako nor, da bo vojaško napadel v vseh pogledih nekajkrat ­močnejšo vojaško zvezo. Bolj smiselno se je torej vprašati ne čemu, ampak komu naj bi najbolj koristilo vse to orožje, če vojne v resnici ne bo.