Korejska plat ukrajinskih razmer

Če bi severnokorejski voditelj Kim Džong Un pisal avtobiografijo, bi bilo v njej največ zapisanega o vseh drugih. O ruskem predsedniku Vladimirju Putinu, ki ga je povabil na majsko proslavo zmage nad fašizmom. Pa tudi o kitajskem predsedniku Xi Jinpingu, ki je ob tej priložnosti srečanje z njim gladko zavrnil.

Vse, kar se dogaja okoli Severne Koreje, je namreč še najmanj povezano s to državo. Putin in Xi bdita nad njo kot njena mentorja v gospodarski modernizaciji, tako kot sta svoj čas Stalin in Mao med seboj tekmovala kot tvorca njene neodvisnosti in komunizma.

Pritisk na Seul

Ko sta poskušala Moskva in Peking ta teden vodstvo v Seulu prepričati, naj zavrne ameriški načrt o namestitvi novega protiraketnega sistema na južnem delu polotoka, so bili pri tem še najmanj zaskrbljeni za varnost režima v Pjongjangu, ki je pravzaprav zgolj formalni razlog za postavitev Thaad (Terminal High-Altitude Area Defence), kot so poimenovali varnostni ščit.

Seveda je bil prav raketni program Kim Džong Una vzrok za namestitev sistema, ki je sestavljen iz raketnih izstrelišč, prestreznih raket, komunikacijske opreme in vseh komponent, ki so potrebne za povezavo z ameriškimi ladjami v Tihem oceanu, ki so opremljene z baterijami patriotov. Ker je Seul od severnokorejskih vojaških objektov oddaljen le pičlih 80 kilometrov, je lahko takšen ščit v resnici nujni del obrambe pred nepredvidljivostjo generalov v Pjongjangu.

Čeprav se v Južni Koreji vedejo, kot da odločitev o tem še ni sprejeta, Pentagon pa trdi, da sistem ne vsebuje strateških protibalističnih raket, izvajata Kitajska in Rusija vse močnejši pritisk na Seul, naj vsaj malce razmisli tudi o območnem miru in stabilnosti.

Vodstvo v Pekingu je namreč zaskrbljeno spričo tega, da bi utegnil protiraketni sistem, ki naj bi preprečil morebitne napade s severa Korejskega polotoka, prav tako ustaviti tudi morebitne kitajske rakete, izstreljene proti Japonski ali Tajvanu. Če bi se Južna Koreja odločila zgraditi svoj ščit, ki bi bil nekompatibilen z ameriškim, bi Kitajska ta njen korak celo podprla. Tako pa se ji zdi, da je ogrožena njena strateška zasnova. Precej manj jo skrbi Severna Koreja.

Po drugi strani poskuša Rusija obnoviti diplomatski uspeh iz leta 2009, ko se je ameriški predsednik Barack Obama odrekel namestitvi protiraketnega ščita v Poljski in Češki. Čeprav rusko zunanje ministrstvo skupaj s kitajskim v en glas opozarja, da bi bile protibalistične rakete bolj nevarne za mir kot severnokorejski izstrelki, ki bi jim bili patrioti namenjeni, gre predvsem za to, da je po mnenju Moskve to nova priložnost za zmanjšanje ameriške prevlade v Azijsko-pacifiški regiji.

Amerika je trn v očesu tako Vladimirja Putina kot Xi Jinpinga, takoj za zaveso političnega prizorišča pa se v severnokorejski avtobiografiji nadaljuje njuna dvojna vloga o drugih.

Ponujanje roke

Medtem ko je bil Putin obrnjen k Evropi in ko se je ukvarjal z novim partnerstvom z ZDA, ruske diplomate ni kaj dosti motilo, da je bila njihova država na samem obrobju večstranskih pogajanj o denuklearizaciji Korejskega polotoka, da jo je Kitajska močno presegala kot trgovinska partnerka Južne Koreje, pa tudi ne, da je sama zelo malo sodelovala pri gradnji varnostnega mehanizma Severovzhodne Azije.

Zdaj ko se je zaradi ukrajinskega spleta okoliščin Rusija obrnila proti Vzhodu, pa ima aktivno obračanje proti Severni Koreji dolgosežen in večplasten pomen.

Dovolj je že, če se spomnimo tega, da je že pokojni Kim Il Sung, ded sedanjega voditelja, izkoriščal rivalstvo med Pekingom in Moskvo ter eni in drugi strani dovoljeval, da iz severnokorejskega kopenskega in zračnega prostora opazujeta komunističnega tekmeca, kar je, mimogrede povedano, dobro zaračunaval v obliki obilne pomoči tako s kitajske kot s sovjetske strani.

Rusija in Japonska se med seboj že od nekdaj bojujeta za Korejski polotok. Ko je leta 1904 izbruhnil spopad med dvema cesarskima silama, je bila to prva velika vojna 20. stoletja in prvi obračun, v katerem je azijska sila premagala evropsko (če seveda ne upoštevamo pohodov Džingiskana).Ta poraz je usodno vplival na rusko prihodnost.

Vsakič ko je Rusija (ali Sovjetska zveza) dokazovala svoj globalni status na azijskih tleh, je bil Korejski polotok zanjo izredno pomemben. Stalin je moral dati leta 1950 blagoslov Kim Il Sungu za začetek korejske vojne, Sovjetska zveza pa je morala oborožiti severnokorejsko vojsko in ji ponuditi najboljšo ekspertizo v poveljevanju operacijam.

Putin mora zdaj ponuditi roko Kim Džong Unu in mu dati priložnost, da gre prvič v svet, odkar je prišel na oblast, in da se morda celo sestane z južnokorejsko predsednico Park Geun Hje, ki je prav tako povabljena na proslavo v Moskvo, čeprav sama še ni razmislila o tem, koliko bi lahko to vznemirilo njenega največjega zaveznika.

Polnjenje praznine

V minulih dvajsetih letih, odkar je Moskva vzpostavila diplomatske odnose s Seulom, so se ruski odnosi s Pjongjangom zmanjšali na najmanjšo možno mero. Rusija Severni Koreji ni nudila pomoči v energiji in hrani, s kakršno jo še vedno oskrbuje Kitajska, ko je lani sprejela sporazum o odpisu 90 odstotkov dolga iz sovjetskih časov v znesku 11 milijard dolarjev, pa je bila to predvsem diplomatska poteza. Severna Koreja tako ali tako ni imela denarja, da bi ga poplačala.

Zdaj se praznina pospešeno polni. Rusija namerava do leta 2020 postati največja trgovinska partnerka Severne Koreje. Novembra pa so podpisali dvostranski sporazum o razširitvi projekta Khasan - Radžin, ki bo z železnico povezal rusko obmejno mesto in severnokorejsko pristanišče. Po tej progi pa naj bi ruski premog prevažali vse do južnokorejskega mesta Pohanga.

Kako bo vse to sprejela Kitajska? Z veliko previdnosti in spoznanjem, da se ji izmika priložnost, da bi trdno prevladala nad Azijsko-pacifiško regijo. Vrnitev Rusije na Daljni vzhod bi lahko Kitajsko spodbudila k temu, da zmanjša napetost v odnosih s Tokiom, kar se je pravzaprav že začelo dogajati z napovedjo tristranskega sporazuma med najvišjimi voditelji Kitajske, Japonske in Južne Koreje. Kitajci imajo radi Putina, kadar se ta obrača proti Zahodu. Če bo s prstom segel v veliki lonec, v katerem se kuha korejska združitev, pa se bo dosedanja naklonjenost kaj hitro spremenila v sumničenje. Rusija na Korejskem polotoku za Kitajsko nikoli ni bila dobro znamenje.