Kriza Mednarodnega kazenskega sodišča

V nekaj tednih je več afriških držav napovedalo svoj izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča, očitajo mu, da preganja Afričane, medtem ko ignorira vojne zločine Zahoda. So obtožbe upravičene? Ali nesodelovanje nakazuje več nasilja na afriški celini? V vsakem primeru se začenja težko obdobje za ICC.

Po Burundiju in Južni Afriki je zadnje dni oktobra Gambija kot že tretja afriška država napovedala, da izstopa iz Mednarodnega kazenskega sodišča, zopet gre za očitek, da ICC preganja samo temnopolte osebe, posebej Afričane, in spregleduje strašna grozodejstva in zločine Zahoda. Niti en zahodni vojni zločinec ni bil obtožen, je nedavno izjavil gambijski minister za informiranje Šerif Bodžang. Gambijska poteza je brez primere. Najpomembneši položaj v mednarodni kazenskopravni instituciji namreč zaseda Gambijka – glavna tožilka sodišča je Fatou Bendouda, nekdanja pravosodna ministrica te države.

Nesodelovanje je vsekakor slaba novica za sodišče in bi lahko povzoročila učinek domin, torej izstope še več držav iz edinega stalnega mednarodnega kazenskega sodišča na svetu. Kritike tribunala na račun njegove pristranosti so stalnica številnih afriških voditeljev, vendar so bile doslej namenjene predvsem domači javnosti. Tokrat je videti drugače.

V preteklem poldrugem desetletju se je veliko stvari spremenilo. Vredno se je spomniti, da je bila ravno afriška država, Senegal, prva, ki je leta 1999 ratificirala statut. Zgledu je sledilo še kakih trideset afriških držav. Sicer pa tudi Slovenija pozna silovito kampanjo tedanje Busheve administracije, ki je države prepričevala in v ozadju grozila s protiukrepi v primeru ratifikacije. Združene države zaradi svoje politične ureditve, statusa svetovne sile in globalne vojaške navzočnosti ne sprejemajo omejitev za suverenost, ki jo pomenijo določila Rimskega statuta in so zato sovražne do mednarodne kazenskopravne institucije.

Tačas si najbolj pomišljajo afriške države, ki so bile na začetku v prvi vrsti in so med 123 članicami tudi najštevilčnejše. ICC je relativno mlad instrument mednarodnega kazenskega prava, star je šestnajst let, mogoče mu je očitati številne pomanjkljivosti, počasnost, neučinkovitost. Ni izpolnil pričakovanj, ki so obstajala na začetku: javnost, posebej v mnogih afriških državah, je razočarana, ker sodišče ni naredilo dovolj. Hkrati je devet od desetih preiskav potekalo v Afriki, kar je med drugim posledica dejstva, da je največ pogodbenic na tej celini in da so številne med njimi same prosile sodišče za pomoč, vtem ko je na Bližnjem vzhodu držav pogodbenic zelo malo. Za to, da sodišče ne more prijeti obtožencev in kriminalcev, pa so krive države same, saj bi jih morale prijeti prav one, za izpeljavo areticij je potrebno predvsem njihovo sodelovanje. V času, ko se je ICC začel aktivno ukvarjati z več primeri in je obtožil aktivne voditelje držav, so razmere postale politično zelo napete.

Vse odkar je bila za sudanskim predsednikom Omarjem Al Baširjem razpisana mednarodna tiralica, so države stopile korak nazaj. ICC zanj zaradi genocida in zločinov proti človeštvu v Darfurju zahteva aretacijo, vendar ga med obiskom v Abudži leta 2013 Nigerija ni aretirala; tudi Južna Afrika ga lani poleti med obiskom ni hotela prijeti. Zdaj je predsednik Jacob Zuma napovedal nesodelovanje s sodiščem, država, ki je bila v 90. letih pomembna podpornica, je sprožila uradni postopek za izstop iz Mednarodnega kazenskega sodišča. To je slab znak in o nesodelovanju poslej razmišljajo številne afriške vlade na primer Kenija – njen predsednik Uhuru Kenyatta je leta 2013 postal prvi aktivni šef države z obtožnico zločinov proti človeštvu, kasneje so jo zaradi pomanjkljivih dokazov umaknili – in sosednja Uganda. Predsednik skupščine država pogodbenic Rimskega statuta je izstop označil za prelomnico za mednarodno pravosodje in trojico držav pozval, naj ponovno premislijo svojo odločitev o umiku.

Aktualne poteze spodkopavajo legitimnost institucije in pomen univerzalnosti, še toliko bolj zlovešč znak so za že tako ali tako nestabilno Afriko. Nekaznovanje ustvarja samo še več nasilja, novi konflikti se razvijajo zaradi nekaznovanja.

S. V.