Krona azijske stabilnosti

Kontinuiteta je moč, s katero je mogoče preživeti vojne, premagati krize, eksperimentirati z modernostjo.

Objavljeno
02. december 2016 18.41
Zorana Baković
Zorana Baković
Ko je novinar BBC-ja v dokumentarnem filmu, posnetem leta 1980, vprašal Maho Vadžiralongkorna, kako je biti princ prestolonaslednik, ta ni veliko razmišljal, preden je hitro odgovoril. »Jaz sem princ od prve sekunde svojega življenja. Težko je povedati, kako je biti riba, če si riba, in kako je biti ptica, če si ptica.«

Toda ko je Vadžiralongkorn v četrtek zvečer sprejel poziv tajskega parlamenta, naj zasede prestol, ki se je izpraznil 13. oktobra, ko je umrl njegov oče Bumibol Aduljadej, bi mu lahko postavili drugačno vprašanje kakor pred 36 leti. »Kako je biti riba s težko krono na glavi?« Ali pa: »Kako je biti ptica v zlati kletki?« Njegovo veličanstvo je sprejelo veliko nalogo ohranjanja tajske stabilnosti, ki je bila zadnjih sedemdeset let tesno povezana z njegovim očetom kot moralnim stebrom socialno, etnično, kulturno in ideološko globoko razdeljene družbe. Celo ime, ki ga bo novi tajski kralj dobil po kronanju (opravili ga bodo prihodnje leto po kremaciji posmrtnih ostankov njegovega očeta), bo težko: Somdet Pra Čao Juhua Maha Vadžiralongkorn Bodindradebajavarangkun.

Nepopravljiv hedonist

Štiriinšestdesetletni Vadžiralongkorn se ni rodil kot monarh, ampak je velik del svojega dosedanjega življenja preživel kakor nepopravljiv hedonist in po besedah njegove mame kraljice Sirikit »po malem kot Don Juan, saj se ženskam zdi zanimiv, ženske pa njemu še zanimivejše«, zato ga bo zanimivo čez nekaj časa vprašati, kako je biti kralj.

V času velikih globalnih sprememb, v regiji velikih geopolitičnih premikov in v trenutku, ko se ravno v Aziji začenjajo obdobja nove in še novejše svetovne ureditve, nobeni državi ni lahko najti točke, v kateri je mogoče vzdrževati ravnotežje in graditi prihodnost na majavih temeljih obljubljene kontinuitete.

Kitajska poskuša to doseči z miti o svoji veličini, tako fizični kakor civilizacijski.

Njen vodja je potomec komunističnih upornikov, ki so sredi prejšnjega stoletja v državljanski vojni premagali kuomintanške upornike, ti pa so tri desetletja in pol pred tem zrušili dvatisočletno cesarstvo, zato retorika kitajske partijske propagande traja že zelo dolgo časa, da bi zajela vse kamenčke velikanskega zgodovinskega mozaika in da bi bil predsednik Xi Jinping čedalje prepričljiveje podoben vladarju. Torej osebnosti, na katero ne vplivajo ciklusi rednih generacijskih menjav in ki zna obvladati celo tiste velike preobrate, ki se zgodijo, ko se začne in nato konča velika kulturna revolucija, Kitajska pa se iz revne države spremeni v velesilo. Xi je čedalje bolj podoben tisti svileni niti, na katero nizajo bisere, ki imajo različne barve in velikosti, vendar so povezani in zaprti v nesporno logiko zaprtega kroga.

V Aziji je kontinuiteta nepremagljiva vrlina. Ne glede na to, ali gre za budistične ali hinduistične družbe, v katerih nadaljevanje zagotavlja reinkarnacija, ali za konfucijansko civilizacijo, v kateri družina tako kakor država temelji na spoštovanju prednikov, je ta nit nenehnega trajanja pomemben vir moralne moči, s katero je mogoče preživeti vojne, premagati gospodarske krize, eksperimentirati z modernostjo in celo delati velike odmike od tradicije.

Povezovanje skozi čas in prostor

Na Japonskem je prav zaradi cesarja mogoče imeti vse na enem mestu: gejše, ki v kimonih spremljajo bogate moške na pomembnih turnirjih sumo borcev, in ultrasodobno mladino, ki ima lase obarvane v fluorescenčne barve in v tokijski četrti Šibuja razbija vse tradicionalne omejitve. Oba dela japonske družbe (in številni njeni sloji med obema skrajnostima) sta združena v odnosu do cesarja, ki mu po japonsko pravijo »tenno« oziroma »nebeški vladar«. Cesar povezuje državo skozi čas in prostor ter ji daje občutek posebnosti in večnosti, čeprav ji grozi objektivna nevarnost izumrtja zaradi nepopravljivo nizke rodnosti.

Kako zelo je vprašanje kontinuitete povezano z občutkom stabilnosti, razkriva tudi nemir, ki ga Japonska čuti ob napovedi cesarja Akihita, ki se namerava odpovedati prestolu in ga še pred svojo smrtjo prepustiti princu Naruhitu. Japonska vlada je zato ustanovila komisijo s 16 strokovnjaki, ki bodo morali povedati, ali naj monarhu dovolijo izpolnitev želje, ki jo je izrekel letos poleti. In strokovnjaki nimajo enotnega mnenja.

Japonska javnost večinoma sicer razume in podpira Akihita, ki bo 23. decembra star 83 let in je tudi sam občutil, da zaradi slabše fizične in psihične moči ne bi mogel več opravljati svojih cesarskih nalog brez napak, vendar nekateri strokovnjaki menijo, da bi moral ostati na prestolu, saj da je to ključno za državno enotnost. Poleg tega, so povedali, je cesar visoki šintoistični svečenik v očeh ljudstva, in čeprav bi samo še naprej ohranjal molitev v cesarski palači, bi bilo že to dovolj, da bi ohranili neokrnjen simbol stabilnosti in kontinuitete.

Prav s temi besedami se je na prestol usedel novi tajski kralj. »Za blaginjo in srečo vseh Tajcev,« je izjavil na slovesnosti natanko 50 dni po smrti svojega očeta. »Menjava kralja odraža željo po stabilnosti in kontinuiteti na Tajskem«.

Novi kralj, oblečen v belo uniformo z zlatimi našitki in s širokim črnim trakom okoli leve nadlakti, je najprej opravil molitev pred portretom umrlega očeta, ki je bil za mnoge Tajce edini monarh, ki so ga poznali v svojem življenju. Vadžiralongkorn je – ne glede na to, ali je to hotel ali ne – postal kralj Rama X. In ne glede na vse napovedi o tem, kakšna bo njegova vladavina in kdo bo sploh tajska kraljica, je nit kontinuitete ostala cela. Vsem v Aziji je odleglo, to se je pokazalo tudi na borzah, na katerih so indeksi zrasli. Riba je dobila krono, ptica je stopila v zlato kletko. In vse je natanko tako, kakor mora biti.