Tiskane izdaje
New York – Le devetdeset morskih milj loči Kubo in ZDA, toda skoraj devetdeset let je minilo, odkar je zadnji ameriški predsednik stopil na kubanska tla. Že danes Barack Obama presega pol stoletja nenehnih napetosti in ideoloških trenj ter politiko otoplitve z režimom bratov Castro kronal s predsedniškim obiskom. Kar pa je le prvi korak na dolgi poti do zbližanja.
Države, ki je vajena počasnega razpadanja, vrst in nenehnega čakanja, se ni dotaknil niti globalni propad komunizma, čeprav je njena pokroviteljica Sovjetska zveza razpadla pred več kot dvema desetletjema. Toda revolucija dolgoletnega predsednika Fidela Castra je nenavadno trdoživa, kljub nenehni ameriški grožnji in petim desetletjem življenja v pomanjkanju in osami. Bradati revolucionar je preživel številne predsednike, tako politično kot dobesedno.
Obamovih 48 ur v Havani ne bo premostilo tako globokega nesoglasja. Tamkajšnja vlada je še vedno zadrgnjena »diktatura proletariata«, ameriška desnica ima globoko v genskem zapisu željo po njenem strmoglavljenju. Prav tako na krožniku ne bo manjših zalogajev, zahteve Washingtona po spoštovanju človekovih pravic v državi ali njegove obljube, da bodo končali programe, s katerimi že leta poskušajo spodrezati tamkajšnjo oblast.
Na mizi ne bo niti ameriškega mornariškega oporišča Guantanamo, ki so ga ZDA dobile v najem po špansko-ameriški vojni. Znanstveniki predlagajo, da bi oporišče spremenili v naravni rezervat z vrhunskim inštitutom za raziskave morskega življenjskega prostora ter v »park miru«, saj je precejšen del kubanske obale v prvinskem stanju in bivališče najrazličnejših vrst. Kot po naključju je tudi kubanski fizik in Fidelov sin Fidel Castro Díaz-Balart pred dnevi na združenju ameriških fizikov govoril o pomembni vlogi znanosti v družbi.
Toda Obama že leta zaman poskuša zapreti razvpito taborišče za ujetnike vojne proti terorizmu. Republikancem niti na misel ne pride, da bi končali trgovinski embargo proti Kubi, ki ovira normalizacijo odnosov, čeprav ga poskuša Bela hiša s predsedniškimi ukazi čim bolj oklestiti. Večina desnice se zavzema za ponovno zaostritev odnosov in zaprtje veleposlaništva. »Kuba potrebuje svobodne volitve, prenehati mora zapirati ljudi, ki si upajo izraziti svoje mnenje. Potrebuje svobodne medije,« je v začetku meseca (takrat še) predsedniški kandidat Marco Rubio našteval pogoje za dobre odnose med državama.
Sporočilo domov
Rubio je potomec kubanskih staršev, del okoli dvemilijonske populacije kubanskih Američanov, ki je začela hitro naraščati z begunci pred revolucijo. Dolgo je bila vpliven del republikanske stranke na Floridi in gonilo proticastrovske politike, čeprav v Ameriki rojene generacije počasi mehčajo takšno stališče.
Te dni na desettisoče prebivalcev otoka poskuša izrabiti zakonodajo o avtomatskem političnem zatočišču (če stopijo na ameriška tla), preden bi morebitna otoplitev zaprla luknjo v ameriški politiki priseljevanja. Tako naj bi se od leta 2014 kar 95.000 Kubancev napotilo proti ZDA.
Obamov sprehod z družino po ulicah stare Havane bi utegnil biti znak, da je republikansko razmišljanje v okvirih hladne vojne preživeta doktrina. Jutri se bo v palači revolucije sestal z Raulom Castrom, ki po Fidelovi upokojitvi vodi državo. Srečal se bo s skrbno izbrano skupino podjetnikov in jutri s še bolj skrbno prečesano skupino oporečnikov. Havana je v znak dobre volje na hitro izpustila dvesto političnih zapornikov. Pomemben trenutek bo tudi televizijski nagovor Kubancev, ko bo lahko nakazal, da je čas za spremembe.
Toda sporočilo bo prav tako pomembno za Američane, posebej tiste na desnici, ki svet še vedno vidijo v črno-belih podobah. Zmaga demokratov jeseni bi utrdila pot odprtih vrat, ki bo otok spremenila bolj od pol stoletja hladu in osame. Invazija turistov z dolarji je veliko bolj učinkovit poseg kot vojaške operacije. Odpirajo se neposredne letalske povezave, hotelske verige že načrtujejo vstop na tamkajšnje neokrnjene obale. Zato je zamisel o naravnem parku v Guantanamu tudi branik pred betonom, ki je že spremenil podobo mehiških obal.
