Tiskane izdaje
Ameriški, kubanski in drugi analitiki menijo, da bodo poskušali v Havani in Washingtonu najprej nekako izravnati odškodnine za vse hudo, ki ga je povzročila ameriška blokada Kube, z odškodnino za nacionalizirano ameriško imetje konec petdesetih let. Američani in ameriška mafija, ki je imela svoj svetovni sedež v Havani, so do Castrovega udara obvladovali posestva, plantaže, industrijo sladkorja, rafinerije nafte in vso drugo omembe vredno proizvodnjo. Fidel Castro jim je vse imetje odvzel že pred navezavo stikov s Rusi, od katerih je bil potem gospodarsko popolnoma odvisen do razpada Sovjetske zveze.
S kompenzacijami bi verjetno najlaže prišli do obojestranskega zadovoljstva, še zlasti v obdobju, ko na Kubi ob dobro organizirani in močno privilegirani vojski, ki ima v rokah tudi ves turizem, še dokaj trdno vlada družina Castro. Gospodarstvo se šele postopno prilagaja novim razmeram prebujajoče se zasebne pobude. Potem ko je bilo desetletja greh proizvajati in kaj zaslužiti, se nove generacije učijo delati, nočejo se več prilagajati desetim ali dvajsetim dolarjem mesečne plače. Z zasebnim gostinstvom, zasebnimi taksiji, prosto trgovino z nepremičninami in obrtništvom, predvsem pa z delitvijo opuščene zemlje kmetom se vsekakor rojeva nova elita, ki bo še povečala že zdaj opazne socialne razlike.
Že doslej je večji del kubanskega prebivalstva razmeroma spodobno preživel s pomočjo sorodnikov iz tujine. Washington je ob vzpostavitvi diplomatskih odnosov dovolil štirikrat povečati vsote pomoči, ki jo ameriški Kubanci pošiljajo svojcem. Ta denar je osnova za zasebno pobudo, pa tudi za trgovino z nepremičninami.
Ena valuta za bogate,
Ameriška blokada še ni odpravljena, zato tudi obnova v petih desetletjih hudo načetih poslopij ni mogoča, dokler ne bo svobodnega uvoza gradbenega materiala s severa. Kubansko gospodarstvo ne more začeti novega zagona brez tujih vlaganj. Kandidatov za vlaganje je domnevno v ZDA veliko. Otoplitvi odločno nasprotujejo kubanski izseljenci, ki jih je na Floridi več milijonov, nekaj se jih je visoko povzpelo tudi v ameriški politiki na najbolj konservativnem krilu republikanske stranke.
Zunanja ministra Kerry in Rodríguez sta v petek v Havani ustanovila skupno komisijo, ki bo urejala odnose in usmerjala pogajanja. Kerryja je bilo razumeti, da bo Obamova vlada kmalu odpravila blokado, ki je v pol stoletja povzročila obilo gospodarske škode. Prizadejala je večino Kubancev, ne pa tudi Castrovega režima, ki mu je prav blokada vedno znova zagotavljala politično preživetje. Obdržal se je na oblasti, pa čeprav so na splavih uhajali na sever v Miami tisoči mladih Kubancev. Fidel Castro, ki se je uspešno zoperstavil velikanu s severa, je preživel tudi vse poskuse ameriškega spodkopavanja in atentatov.
Analitiki še vedno iščejo prave razloge za to, da so se v Havani in Washingtonu pod vplivom Katoliške cerkve predlanskim odločili za tajna pogajanja in s tem za zgodovinske premike. Med odločilnimi dejavniki naj bi bilo dejstvo, da so Američani močno oslabili Venezuelo, od katere je bilo po odhodu Rusov odvisno preživetje kubanskega režima. Kubanci, ki imajo v Venezueli na tisoče zdravnikov, učiteljev, profesorjev, svetovalcev, tudi strokovnjakov za varnost, so Američanom Venezuelo tudi sami pomagali oslabiti s svojimi vzori, z uvozom ideologije so v Caracas sprejeli tudi prazne police v trgovinah.
Kubanska vlada ta čas ne kaže nobenih znakov slabitve ali volje do predaje oblasti komurkoli. Pogajanja z Američani so oslabila kvečjemu oporečnike, ki jih Američani niso povabili na izobešanje zastave pred veleposlaništvom. Kaj in kako so se v resnici tajno pogodili Castrovi z Obamovo vlado, zaenkrat še ni znano.
