Tiskane izdaje
Med Nikaragvo in Kostariko je ta konec tedna izbruhnil še en diplomatski spor. Nikaragovske oblasti so na meji protestno zaprle pot kolonam kubanskih prebežnikov, ki korakajo po Srednji Ameriki proti severu, v obljubljeni raj Združenih držav Amerike. Podobe so na las podobne tistim na mejah ob balkanski poti z Jutrovega proti Nemčiji.
Nikaragva noče več sprejemati Kubancev, Kostariko obtožuje, da je »transportno podjetje«, ki služi na račun beguncev. Vlada iz San Joseja Kubancem izdaja začasne prehodne vizume za največ teden dni, kolikor traja pešpot skozi državo, potem jih pošilja v Nikaragvo.
Konec tedna so na prehodih med Kostariko in Nikaragvo, kamor kostariški prekupčevalci z ljudmi vodijo kubanske prebežnike, da lahko legalno ali pa ilegalno prečkajo mejo, ustavili skoraj dva tisoč ljudi. Koliko jih je zeleno mejo že prečkalo letos, niso uradno objavili. V Hondurasu, kamor odhajajo Kubanci na poti proti Mehiki in naprej v ZDA, pa so migracijske oblasti sporočile, da je šlo skozi njihovo državo več kot 300.000 Kubancev. Hudo jim je po vsej poti skozi Srednjo Ameriko, tudi življenje tvegajo na dolgi in nevarni poti, ko se enkrat prebijejo do ameriške meje, pa jih tam za zdaj še vedno sprejmejo odprtih rok. Kaj takega v ZDA ni deležen noben drug prišlek.
Odkar sta Havana in Washington sklenila premirje in obnovila diplomatske odnose, hočejo tisoči Kubancev izkoristiti posebne ugodnosti, ki so jih Američani v času popolne blokade ponujali kubanskim beguncem. Da bi nagajale kubanskemu režimu, so ameriške oblasti izrekale dobrodošlico vsakemu Kubancu, ki je z nogo, ki ni bila mokra od poti čez morje, stopil na njihovo ozemlje (zadnja leta jih niso več smeli ujeti na morju, v tem primeru so jih vrnili). Vsakega Kubanca »s suhimi nogami« je čakala »Indija Koromandija«, kakor je niso deležni niti ameriški državljani.
Zagotovili so jim bivališče, jim zastonj organizirali učenje angleščine, imeli so zagotovljeno zdravstveno zavarovanje, tudi prvo delo so jim ponudili. Za njimi je lahko pozneje prišla tudi njihova družina, najprej najožja, potem tudi širša. Tudi če niso nič delali, so imeli zagotovljeno boljšo podporo od ameriških brezposelnih. Nič čudnega torej, da so Kubanci vsak dan v dolgih vrstah stali pred pisarno za zastopanje ameriških interesov v Havani in vlagali prošnje za vstop v ZDA. Za washingtonsko politiko je bil to najbolj prebrisan način pritiskov na havansko vlado. Zdaj je namesto pisarne za zaščito interesov v Havani spet ameriško veleposlaništvo.
Po novem skozi Ekvador
Kubanci po krizi v devetdesetih letih, ko so množično odhajali na Florido na doma narejenih splavih ali kar na zračnicah starih tovornjakov in množično umirali v valovih, ne bežijo več čez morje, ker Washington tega ne dovoli. Našli so novo pot, ki jim jo je odprl Ekvador, edina država, kamor lahko vstopijo brez vizuma. V vseh drugih državah zahtevajo vizume, ki jih Kubancem zelo neradi izdajajo, ne glede na odnose, ki so se s kubanskim režimom izboljšali.
V Quitu in še nekaterih ekvadorskih mestih so si Kubanci pripravili prave »male Havane«, vsak kubanski geto je bil odskočna deska za odhod v ZDA. Protesti Ekvadorcev se zato kar vrstijo, opozicija pa ima paktiranje s havanskim režimom za eno od zastav boja proti vladi predsednika Rafaela Corree.
Kuba po reformnih spremembah svojim državljanom dovoli odhod iz države, za izselitev ne zaračuna več astronomskih vsot. Od nedavnega dovoli celo dvojno bivanje, tako rekoč dvojno državljanstvo, zato je odliv velikanski. Za vlado Raula Castra, ki ji pride prav vsako ekonomsko olajšanje, je to pomemben ventil pri reševanju socialnih napetosti, ki se pojavljajo ob ponovnem obujanju kapitalizma.
Poleti v Ekvador so na Kubi daleč najbolj zasedeni med vsemi letalskimi linijami. Od svojcev iz ZDA Kubanci očitno še dobijo toliko denarja, da si kupijo vozovnice in da imajo še nekaj za podkupovanje uradnikov in organizatorjev potovanj na dolgi poti proti severu. Sami namreč v domovini niso mogli privarčevati nič, saj celo strokovnjaki zaslužijo kvečjemu 20 dolarjev na mesec.
Iz Ekvadorja Kubanci, ki so se odločili za odhod, dokler je še čas, saj pričakujejo, da bo Washington vse prednosti zanje izničil, odhajajo proti ZDA po kopnem in po morju. Vozijo se z avtobusi po Ekvadorju in Kolumbiji, potem za pot v Panamo najemajo čolnarje, po Srednji Ameriki pa se premikajo v avtobusih ali pa kar peš. Njihove dolge kolone, praviloma jih hodi po tisoč ali dva tisoč skupaj, se pomikajo od države do države. Nikjer jih ne marajo, nikjer jim nočejo pomagati, nič dosti bolje se jim ne godi kakor beguncem na balkanski poti od Jutrovega do Nemčije. Le da pri njih to niso pravi begunci, saj ne bežijo pred nobeno vojno. Potnikom iz Ekvadorja se na poti vse bolj množično pridružujejo tudi kubanski strokovnjaki, ki v Latinski Ameriki delajo kot kubanska internacionalistična pomoč državam, ki tvorno sodelujejo s havanskim režimom. Največ zdravnikov, učiteljev in drugih strokovnjakov v kolonah prebežnikov prihaja iz Venezuele, kjer kubanski strokovnjaki in agenti držijo pokonci šolstvo in zdravstvo, pravijo pa, da tudi varnostne službe.
