Kurilski otoki in usodni Krim

Med nedavnim obiskom ruskega predsednika Vladimirja­ Putina na Japonskem se po pričakovanjih ni zgodilo nič spektakularnega, kar zadeva­ ozemeljski spor med državama. Toda politična volja in dogovorjeno gospodarsko sodelovanje na Kurilskih otokih utegneta nekoč privesti do tega, da bosta državi končno podpisali mirovni sporazum in se bo tudi uradno končala druga svetovna vojna.

O dokončni usodi južnega dela tega ruskega otočja, ki se razprostira med polotokom Kamčatka in japonskim otokom Hokaido, se ­Putin z gostiteljem, japonskim premierom Šinzom Abejem, ni kaj dosti pogovarjal. Stališči obeh držav do štirih otokov, ki jih v Rusiji imenujejo Južnokurilski, na Japonskem pa jim, ker so se morali leta 1951 v San Franciscu kot poraženci druge svetovne vojne odpovedati Kurilskim otokom, pravijo Severna ozemlja, se v zadnjega dobrega pol stoletja nista bistveno spremenili. Tokio hoče, da mu Moskva vrne vse štiri otoke: Šikotan, Habomai, Kunaširi in Iturup (po japonsko Etorofu), ki jih je ob koncu druge svetovne vojne »okupirala« Sovjetska zveza, Moskva pa bi (pod pogojem, da na njih ne bi smeli postaviti ameriških oporišč) privolila največ v vrnitev prvih dveh, o čemer sta se davnega leta 1956 državi že dogovorili, sporazum celo ratificirali, a se mu je Japonska tudi zaradi pritiskov ZDA brž odpovedala.

Rusi so bili prvi

Da so na sporno otočje, ki ga je prej poseljevalo staroselsko ljudstvo Ainú, v 16. in 17. stoletju prvi prišli ruski osvajalci, se strinja večina zgodovinarjev. Katarina Velika jih je leta 1786 razglasila za del ruskega imperija. Toda leta 1855 je Rusija del otokov oddala Japonski, 20 let pozneje pa jih je v celoti prepustila Japoncem, ki so se v zameno odpovedali ozemeljskim težnjam do bližnjega otoka Sahalin. Ko so leta 1905 v rusko-japonski vojni Rusi doživeli sramoten poraz, so izgubili še južni del Sahalina. A sovjetska oblast se ni sprijaznila s tem, druga svetovna vojna oziroma dogovor z zavezniki ji je omogočil, da si je znova prilastila Sahalin in Kurile.

Čeprav zdaj zahodni mediji vztrajno ponavljajo, da je Rdeča armada samovoljno »okupirala« del japonskega ozemlja, so se o tem, da bo Sovjetski zvezi pripadlo vse, kar je carska Rusija izgubila med »zahrbtnim napadom leta 1904«, in Kurilski otoki, februarja 1945 tajno dogovorili ameriški predsednik Franklin Roosevelt, britanski premier Winston Churchill in sovjetski voditelj Josip Visarionovič Stalin. Ker je to bila ameriška ponudba, s katero je Roosevelt le prepričal Stalina, da je napovedal vojno Japonski, so doma kritiki napadali ameriškega predsednika,­ da je preveč podaril »sovjetski komunistični nevarnosti« in »izdal interese svobodnega sveta«.

Toda slabotni Roosevelt, ki je bil takrat že na koncu z zdravjem, je na srečanje v nekdanji poletni dvorec ruskega carja priletel pod vtisom nedavnega ameriškega poraza v Ardenih in Alzaciji ter poln hvaležnosti, ker je Stalin predčasno začel protiofenzivo na vzhodni fronti in tako prisilil Nemce, da so tja premaknili tretjino sil z zahodne fronte, zato je bil sovjetskemu voditelju pripravljen ponuditi marsikaj, če bi se mu pridružil v vojni proti Japonski.

Ameriški pritisk

To razvpito srečanje, ki ga na Zahodu nekateri razglašajo za začetek hladne vojne, v Rusiji pa pravijo, da se je ta začela zato, ker Zahod ni spoštoval tamkajšnjih dogovorov, je potekalo v Jalti, mestu na polotoku Krim, ki je takrat (tako kot danes) ležalo na ruskem ozemlju. A na Krimu, kjer so zavezniški voditelji pred več kot sedmimi desetletji odločali tudi o usodi Kurilskih otokov, se niso rodili le zametki prve hladne vojne. Ko si je polotok, ki je bil vmes šest desetletij ukrajinski, Rusija spet prisvojila, se je začela še vedno besneča druga hladna vojna.

Skladno s tajnimi jaltskimi dogovori je Sovjetska zveza z ameriškim privoljenjem zasedla Kurile avgusta in septembra 1945, ameriška okupacijska oblast pa je razložila japonski vladi, da Kurilski otoki niso več del japonskega ozemlja. Čeprav že sredi razbesnele prve hladne vojne, zaradi katere se je Moskva umaknila iz skupnih zavezniških pogajanj o mirovnem sporazumu z Japonsko, so Američani v končni različici, ki so jo Japonci septembra 1951 podpisali v San Franciscu, držali obljubo iz Jalte. »Japonska se odpoveduje vsem pravicam, lastništvu in zahtevam do Kurilskih otokov in tistemu delu otoka Sahalin in bližnjim otokom, nad katerimi je dobila suverenost s portsmouthskim sporazumom 5. septembra 1905,« piše v ­sporazumu.

Japonski pogajalec in predsednik japonske vlade Šigeru Jošida je takrat javno potožil, da Japonska ni zadovoljna, ker se je morala odpovedati Kurilom, zlasti južnemu delu otočja. Ko se je Tokio leta 1955 začel pogajati o mirovnem sporazumu tudi z Moskvo, so japonski diplomati začudeni opazili, da so jim v Kremlju pripravljeni prepustiti južni del otočja. To so menda storili zato, da bi iztrgali Japonsko iz čedalje tesnejšega ameriškega objema. Sovjetom ni uspelo, Japonci pa so klonili pod ameriškim pritiskom. John Foster Dulles, prav tisti ameriški zunanji minister, ki je leta 1951 v San Franciscu rekel Japoncem, naj se pritožijo mednarodnemu sodišču, če se ne strinjajo z izgubo Kurilov, jim je pet let pozneje zagrozil, da ZDA Japonski ne bodo vrnile Okinave, če ta od Sovjetske zveze ne bo zahtevala Kurilov v celoti.