Lee Kuan Yew, diktator, ki so ga imeli radi tudi demokrati

Lee Kuan Yew je imel jasno izoblikovane razloge o tem, zakaj ni naklonjen demokraciji. »Mnoge voditelje vlad v zahodnem svetu izvolijo zato, ker so na televiziji slišati prepričljivo in so privlačnega videza. Rezultat nato ni najboljši za njihove volivce.«

To je bila ena od številnih Leejevih pripomb na demokratični sistem, ki se pod njegovim vodstvom nikoli ni zares uveljavil v Singapurju – mestu-republiki, ki ga je Lee formalno vodil dolgih 31 let. Kljub temu je Lee vse do smrti ostal sinonim za Levje mesto in njegovo izjemno preobrazbo iz države tretjega sveta pokolonialne Azije v eno od štirih največjih sodobnih finančnih središč.

Lee Kuan Yew je umrl v ponedeljek zjutraj zaradi hude pljučnice, še bolj pa zaradi neobvladljive žalosti za ženo Kwa Geok Choo, ki je umrla leta 2010. Že nekaj ur po njegovi smrti so začeli v Singapur z vsega sveta pošiljati izraze sožalja in spoštovanja.

Kitajski predsednik Xi Jinping je sporočil, da žaluje za »starim prijateljem kitajskega ljudstva«, ameriški predsednik Barack Obama pa povedal, da bo »resnični velikan zgodovine ostal v spominu številnih generacij«. Sporočili dokazujeta, da je bil Lee eden izmed tistih redkih državnikov, ki je užival nedvoumno spoštovanje ideološko razdeljenega sveta.

Za sabo je zapustil obsežno politično dediščino, vendar si ga bomo zapomnili predvsem po eni stvari: skoraj bi lahko patentiral model »dobrohotnega diktatorja«. Ta je ne samo navdihnil kitajskega »patriarha« Deng Xiaopinga, ampak se čedalje pogosteje mota tudi po glavah evropskih državnikov, ki odkrito ali prikrito čedalje resneje dvomijo o liberalni družbi in se na splošno čedalje bolj cinično vedejo do demokracije.

Toda lahko bi rekli, da svet izkazuje tolikšno čast človeku, ki je vladal s trdo roko, predvsem zato, ker je bil Lee Kuan Yew hkrati tudi velik zagovornik svobode, vendar samo tiste v ekonomiji, na trgu in v finančnem svetu.

Singapur temelji na meritokraciji, pravni državi in natančno premišljenem mehanizmu za preprečevanje korupcije, zato so ga tudi letos razglasili za drugo državo na svetu po stopnji ekonomske svobode. Prehitel ga je samo Hongkong, prva evropska država na tem seznamu pa je Švica (na petem mestu). Če bi radi bolje razumeli, za kaj gre, kadar merijo trgovsko, fiskalno, naložbeno, poslovno, monetarno in finančno svobodo, svobodo na trgu nepremičnin in dela ter svobodo, ki ščiti pred korupcijo, omenimo samo to, da je Slovenija na 88. mestu seznama, na katerem je skupaj 178 držav. Na zadnjem mestu je Severna Koreja, katere ideologijo in gospodarstvo določa nedobrohotni diktator.

Lee je bil zadržan do demokracije tudi zato, ker je bil prepričan, da tujih standardov ni mogoče kratko malo prenesti v neko državo, katere preteklost nima nič skupnega s takšnim svetovnim nazorom. Zato se je pri vladanju petmilijonski državi z dvema tretjinama etničnih Kitajcev opiral na konfucijanske vrednote in večkrat javno izjavil, da »vedno poskuša ravnati tako, kakor je prav, vendar nikoli politično korektno«.

Čudil se je ugotovitvi, da v Veliki Britaniji, kjer je na Cambridgeu dokončal študij prava kot najboljši študent v letniku, vsi tisti, ki na najboljših šolah diplomirajo z najvišjimi pohvalami, redko končajo v politiki, ampak se raje odločajo za poklice v bančništvu in financah ali na drugih področjih. Zato ni bil prepričan, da zahodna demokracija pripisuje dovolj velik pomen meritokraciji, saj je po njegovem mnenju ravno natančno vrednotenje uspešnega delovanja vsakega posameznega člana politične strukture najpomembnejši člen v verigi uspešnega delovanja neke države.

Ena od prvih pesmic, ki se je morajo naučiti osnovnošolci v Singapurju, se glasi (angleščina je eden od uradnih jezikov in Lee je bil prepričan, da je prav ta jezik most do preostalega sveta): »Good, better, best, never let it rest. Till your good is better, and your better best.« (Dobro, boljše, najboljše; nikoli ne počivaj. Dokler ne bo tvoje dobro postalo boljše in tvoje boljše postalo najboljše.) Biti najboljši je bila politična, družbena in ekonomska nujnost Leejeve državice. In ko je Singapur po mnogočem postal najboljši, so novinarji spraševali njegovega ustvarjalca, ali bo zdaj začel počivati na lovorikah. Najprej je odgovoril, da ne ve, kaj so lovorike, in da »človek počiva samo takrat, ko umre«. Nato je dodal: »Tudi če me boste položili v grob in bom ugotovil, da je šlo nekje nekaj narobe, bom vstal!« Svojo stvaritev je predal v roke svojega sina Lee Hsien Loonga, o katerem je povedal samo to, da nikoli ne bi zasedel tako pomembnega položaja, če ga ne bi bil sposoben opravljati in ne bi bil zanj ustrezno usposobljen.

Nepotizem se mu je zdel celo nedopusten. Interes Singapurja je bil zanj pomembnejši od vsega drugega. Celo od pretiranega moraliziranja vseh tistih, ki nasprotujejo vladanju državi, kakor da je družinsko podjetje.