Tiskane izdaje
Bi bila izvolitev Donalda Trumpa, takega, kakršen je, sploh mogoča, če se v ZDA ne bi porušilo zaupanje ljudi v esteblišment in institucije države? Bi se EU morala otepati vse bolj popularnih skrajnodesničarskih populistov, če bi politiki imeli rešitve za probleme, ki tarejo veliko večino Evropejcev?
Da je se zaupanje ljudi v družbeni sistem, v politiko, menedžerje, nevladne organizacije in nenazadnje tudi v medije znašlo na psu, zadnje čase vse bolj jasno potrjujejo tudi javnomnenjske raziskave. Množice preprosto ne verjamejo več v »sistem«. To je pokazal tudi »Edelmanov barometer zaupanja«, ki v svetu velja za eno najobsežnejših tovrstnih raziskav. Izveden je bil od srede oktobra do srede novembra lani na ogromnem vzorcu 32.000 vprašanih v 28. državah sveta, rezultate pa so objavili tik pred začetkom vsakoletnega davoškega foruma največjih svetovnih »elitnežev«.
In ti elitneži se imajo zdaj o čem spraševati, kajti razmere se, kot kaže raziskava, hitro slabšajo, zaupanje množic pa kopni tako hitro kot že dolgo ne. V svetovnem merilu je po zbranih podatkih že več kot polovica vprašanih (53 odstotkov, glej graf) prepričana, da se je sistem, ki preprosto ne deluje več, sesul, v evropskem merilu pa je v to prepričanih že skoraj tri četrtine vprašanih. In to celo v takih ključnih članicah Evropske unije, kot sta Francija in Nemčija.
Ker so raziskovalci med drugim dodatno anketirali tudi 6200 ljudi iz vrst tako imenovane »dobro informirane javnosti«, ki predstavljajo zgornjih 25 odstotkov dohodkovne piramide, imajo visokošolsko izobrazbo in so praviloma nadpovprečno informirani, so podatki še toliko bolj verodostojni. Tudi ta del vprašanih je namreč mnenja, da so se trendi v zadnjem letu krepko poslabšali, da je večina ljudi že prepričana, kako da »tam zgoraj« nič več ne deluje tako, kot bi moralo, in da zato ne zaupajo več ključnim institucijam družbe pri reševanju nastalih problemov.
Kriza zaupanja se zato poglablja. Po podatkih raziskave v povprečju samo še 37 odstotkov vprašanih verjame, da so gospodarstveniki, predsedniki uprav in nadzorniki velikih podjetij v svojih izjavah verodostojni, zaupanje v politike in vlade pa je še bistveno manjše. Giblje se okrog 30 odstotkov, ponekod, tako kot v Franciji in Italiji, pa je padlo še niže.
Ena izmed zanimivejših ugotovitev raziskave je, da ljudje predstavnikom elite zaupajo toliko manj, kolikor više so na družbeni, politični oziroma poslovni lestvici. Raziskovalci so to povezali z vse bolj posplošenim nezaupanjem v vse bolj osovražen »sistem«, ki da naj bi bili na vrhu, pač, najbolj korumpiran. Najpogostejše izjave, s katerimi so se po pisanju FAZ pri tovrstnih vprašanjih morali ukvarjati anketarji Edelmanovega barometra, so se tako glasile, da »elite, ki vodijo najpomembnejše institucije družbe, nimajo več stika z normalnimi ljudmi«, ali da jih »ti navadni ljudje sploh ne zanimajo več«.
Odgovori večine anketiranih so potrdili tudi take splošno razširjene »ljudske resnice«, kot je trditev, da sistem očitno daje prednost bogatim, da so elite za razliko od povprečnih državljanov, ki komaj plačujejo položnice, plačane bistveno več, kot bi si zaslužile, da dobro in trdo delo ni ustrezno nagrajeno, da bodo današnji otroci živeli slabše od svojih staršev in da se družba »očitno ne razvija v pravo smer«.
Če vse te ugotovitve veljajo za Nemčijo, ki ji gre v Evropi vsem krizam navkljub ves čas gospodarsko in politično daleč najbolje, je jasno, da je zaupanje v družbene elite v vseh ostalih, bistveno slabše stoječih članicah še veliko slabše. Korenite reforme bi bile zato po splošnem prepričanju več kot nujne, vendar imamo problem. Kot kažejo ankete, vse večja večina ljudi svojim vladajočim političnim in gospodarskim elitam preprosto ne zaupa več, da so take reforme sploh še sposobne izpeljati. Zato se volivci že obračajo na različne populiste, ki obljubljajo poenostavljene in hitre rešitve, države in družbe pa se vse bolj zapirajo. Kar 70 odstotkov vprašanih se tako že strinja s trditvijo, da je treba lastne državne interese postaviti pred interese vsega ostalega sveta, 72 odstotkov vprašanih pa je prepričanih, da bi morale vlade odločneje zaščititi domača delovna mesta in domača podjetja tudi za ceno občutno manjše gospodarske rasti.
Med zanimivejše ugotovitve raziskave sodi tudi ocena, da se prebivalstvo razvitih zahodnih držav vse bolj množično boji posledic tehnoloških inovacij, in da je tempo razvoja za večino že postal prehiter. Ljudi je namreč strah, da bo tako imenovana četrta industrijska revolucija z umetno inteligenco, robotizacijo, internetom stvari in vsemi ostalimi novitetami sicer prinesla določene prednosti, da pa bo kljub temu samo še dodatno razklala družbo in še bolj povečala prepad med bogatimi in revnimi, med priviligiranimi elitami in vse bolj brezpravno rajo.
