Ljudje v Nepalu si pomagajo sami, pomoč prihaja prepočasi

V improviziranih zatočiščih živi tudi po dvajset članov družine. Državne pomoči je premalo. Zdravstvena oskrba je slaba.

Objavljeno
12. maj 2015 20.51
Maša Jesenšek, poročevalka
Maša Jesenšek, poročevalka

Katmandu − V vasi Botanamlang v regiji Sindupalčovk je večina hiš le še kup ruševin, tiste, ki še stojijo, so prenevarne za bivanje. Umrlo je 37 ljudi, glede na število prebivalcev manj kot v nekaterih drugih delih Sindupalčovka, a to je za domačine lahko le slaba tolažba.

V Botanamlangi že dober teden zbirajo podatke o škodi in jih po telefonu sporočajo v Katmandu. V vasi je bilo do potresa 1036 hiš, pove S. Bhat, poveljujoči skupini vojakov z bazo v tamkajšnji šoli.

Dobra dva tedna po potresu se izpod nekaterih ruševin se vedno širi oster vonj po mrtvih živalih, ovcah in kravah, ki jih je pod seboj pokopala silna teža. Prioritetna naloga je bila reševanje ljudi, hrane in imetja iz porušenih domov, gradnja zasilnih zatočišč in delo na polju.

Nepalska vlada naj bi do petka odločila, kakšna bodo zatočišča, v katerih bi prizadeti lahko preživeli prihajajoče monsunsko obdobje (določili so štiri različne modele zatočišč, katerih gradnja bi stala od sto do štiristo ameriških dolarjev), v Botenamlangu in sosednji vasi Langarče domačini – kmetje, ki so navajeni poskrbeti sami zase – niso čakali na navodila vlade in so si z bambusom in lesenimi tramovi zgradili ogrodje zatočišč, za stene in streho pa so uporabili ostanke pločevinastih streh svojih porušenih domov.

A gradili so v naglici – zdaj je zelo pomemben čas žetve pšenice, ki mu bo sledilo sajenje riža, zato večino časa domačini preživijo na poljih –, zaloge uporabne pločevine pa so zelo omejene. V improviziranih zatočiščih se na majhnem prostoru stiska tudi po dvajset članov razširjene družine.

Osemnajstletni Paros, ki sicer živi v Katmanduju, a se je po potresu vrnil v rodno vas in kot prostovoljec pomaga pri razdeljevanju hrane, pokaže eno takih pločevinastih hiš, v kateri bodo v prihodnjih mesecih – če bo ta zdržala nove potresne sunke – preživelo 19 njegovih daljnih sorodnikov. Na okoli 40 kvadratnih metrih večino prostora zavzemajo stvari, ki jim jih je uspelo potegniti iz ruševin, nekaj kvadratnih metrov je namenjenih ognjišču, ostane le še prostor za dve večji postelji, namenjeni osmim otrokom in enajstim odraslim članom družine.

Državne pomoči premalo

Večina pomoči v Botenamlangi, ki je od prestolnice oddaljena okoli pet ur vožnje, pride le do spodnjega dela vasi, Tipinija, ki je nekakšna tržnica širšega območja. Prevoz naprej je predrag in večina prebivalcev se mora zato po tridesetkilogramske vreče riža, pakete leče, olja in soli spustiti v dolino do reke. Vsako popoldne se vrste domačinov vračajo po strmi poti s težkim tovorom na hrbtih. Prizori s šestdesetletnimi dedki ali desetletnimi dečki, oprtanimi s (pre)težkimi večami riža, včasih bosimi, niso redki. Tiste z domovi v nižjem delu razpršene vasi čaka ura hoje v hrib, tiste v najvišjem skoraj tri ure.

A domačini so lahko srečni, saj so pomoč v hrani začeli dobivati že četrti dan po potresu. Prebivalcem sosednje vasi Lagarče so pomoč začeli razdeljevati šele dva tedna po potresu. Pomoč lokalnih zasebnih organizacij je razumljivo prvotno usmerjena v domača okolja, od koder izvirajo pobudniki. Državne pomoči, ki naj bi bila bolj enakomerno in pravično razdeljena, pa je premalo. »V enem tednu je prišel en vladni tovornjak. Za vsako družino je bilo namenjenih pet kilogramov riža, nekaj soli in olja. Od zasebnih pobudnikov in donatorjev družine lahko dobijo po 30 kilogramov riža,« je pojasnil Paros.

Nemogoče razmere

Predstavnik zdravstvenega doma v Tipiniju Mohan Dhalak si ogleduje stavbo, ki je bila nekoč zdravstveni dom. Ogrodje stavbe še stoji, a so zunanje stene večinoma porušene ali napokane. Zasilno sobo za oskrbo bolnikov so uredili v odprtem pritličju sosednje stavbe, vsem na očeh sta na okoli 30 kvadratnih metrih postavljeni dve bolniški postelji, sprejemna miza in dve omari z osnovnimi zdravili. Tekoče vode zaradi poškodovanega vodovoda ni, bliže reki pa se nočejo preseliti, saj bodo tam čez nekaj tednov, ko se bo začelo monsunsko obdobje, ob potresno razrahljani zemlji grozili zemeljski plazovi in poplave. Koliko časa bodo morali bolne in poškodovane še oskrbovati v takšnih razmerah? »Upamo, da bo vlada zgradila nov objekt. V pol leta, morda pozneje, naša vlada je nekoliko počasna,« se žalostno nasmehne Mohan.