Tiskane izdaje
Zgodb o grozljivem trpljenju beguncev, ki so prihajale iz povsem razsute države z najmanj dvema medsebojno vojskujočima se »vladama« in neštetimi podivjanimi klani ter njihovimi milicami, je bilo do zdaj slišati veliko, dokazov pa bolj malo. Eden redkih novinarjev, ki si je upal dokumentirati ta vsesplošni libijski človeški kaos, je bil letos spomladi mehiški fotograf Narciso Contreras. V pogovoru za DW je že aprila potrdil, da so v trgovino z ljudmi in v preprodajanje beguncev kot novodobnih sužnjev pogosto vpleteni tudi libijski uradniki, ki bi morali skrbeti za varnost migrantov, in ne le različne milice, ki služijo denar s preprodajanjem orožja, mamil in ljudi.
Libija se je namreč, kot je dejal Contreras, že dolgo tega spremenila v enega največjih svetovnih centrov za trgovino z ljudmi, ki so na svoji tragični begunski poti proti Evropi nemočno obtičali na severnoafriških obalah. Tam si jih, ker nimajo več ne denarja, ne dokumentov, nobenih pravic in največkrat tudi nikakršne možnosti za preživetje, kot nekoč sužnje medsebojno podajajo in preprodajajo vsemogoči brezvestni trgovci z ljudmi, ki z njimi na veliko služijo.
Kdo da več
Ta teden so po vseh letih ugibanj in nepreverjenih zgodb luč sveta prvič ugledali tudi z mobilnim telefonom skrivaj narejeni posnetki takega trgovanja na eni izmed libijskih tržnic z novodobnimi sužnji in z njimi povezana reportaža CNN o tovrstnem trgovanju.
»Močni zdravi fantje, idealni za delo na kmetiji. Kdo da več? 400 dinarjev, 800, 1.100...?«, je bilo mogoče spremljati skrivno dražbo. Skupina mladih preplašenih beguncev iz podsaharske Afrike je bila, kot v časih antičnega Rima ali ponekod na zahodu še pred dobrimi sto ali dvesto leti, na koncu dražbe prodana za 1.200 libijskih dinarjev, kar je približno 800 ameriških dolarjev. In takih ilegalnih tržnic z begunci je v Libiji menda še veliko.
Molčeča Evropa
Dokazi, da v Afriki tudi danes, v 21. stoletju, ljudi še vedno prodajajo kot živino in za suženjsko delo, so nemudoma dvignili na noge predvsem politike iz tistih afriških držav, od koder proti severnoafriškim obalam prihaja največ migrantov. V Evropi, ki je pred letošnjimi poletjem v strahu pred afriškimi begunci z Libijo in tamkajšnjimi milicami sklenila sramoten sporazum, po katerem te begunce zdaj pred libijskimi obalami »rešujejo«, v resnici pa lovijo in vračajo nazaj v »zbirne centre«, kar oborožene libijske milice same, ni bilo slišati pretirano glasnih reakcij, kaj šele presenečenja. Evropska politika, ki bi v strahu pred begunci in z njimi povezano nestabilnostjo vsega presite Evrope celo Libijo rada razglasila za »tretjo varno državo«, v katero je brez vsakršnih zadržkov mogoče vračati begunce, je namreč dobro vedela, kaj se utegne zgoditi. Tako kot je najbrž že lep čas vedela tudi to, kaj se v Libiji v resnici dogaja.
Protesti Afričanov
Šok je bil zato veliko večji v Afriki, zlasti v Nigru, od koder (in čez katerega) prihaja na severnoafriške obale največ migrantov. Predsednik države Mahamadou Issoufu je takoj vpoklical libijskega veleposlanika in mu izročil oster protest, od mednarodne skupnosti pa zahteval, da naj libijsko trgovanje z begunci kot z novodobnimi sužnji brez vseh pravic takoj obravnava mednarodno sodišče.
Podobno ostro so se odzvali v Burkini Faso in Slonokoščeni obali, od koder, tako kot iz Somalije ali Eritreje, prav tako prihaja veliko beguncev, in kjer je prav v ponedeljek, ko je svet obšel posnetek z libijske »tržnice s sužnji«, pristalo letalo s 155 begunci-povratniki iz Libije, med katerimi je bilo tudi 89 žensk in mladoletnih oseb v »zelo slabem in vsega obžalovanja« vrednem zdravstvenem stanju.
Ogorčeni Guterres
V New Yorku, na sedežu OZN, se je takoj oglasil tudi generalni sekretar svetovne organizacije António Guterres, ki je bil dolga leta visoki komisar OZN za begunce. Od libijskih oblastnikov je zahteval, naj takoj raziščejo razmere in krivce postavijo pred sodišče, kajti za suženjstvo, kot je dejal, »ni prostora na tem svetu, storilcem pa je treba soditi ne le kot kršiteljem človekovih pravic ampak tudi kot najhujšim zločincem proti človečnosti«.
Guterres je med drugim obljubil, da bodo libijskega primer lotili tudi pristojni organi svetovne organizacije, vse podpisnice konvencije ZN proti organiziranemu čezmejnemu kriminalu pa je pozval, naj pristopijo tudi k leta 2004 sprejetemu dodatnemu protokolu o trgovini z ljudmi.
