Manipulacije in skriti interesi velikih, ki so privedli do osovraženosti konoplje

Prepovedovanje substanc je prej izjema zadnjih stoletij kot zgodovinsko pravilo, opozarjajo poznavalci. Pri vprašanju o legalizaciji marihuane je zato pomembno razumeti, kaj je do prepovedi njene pridelave, prodajanja in uporabe sploh privedlo.

V ozadju vsakokratnih odločitev oblasti o najrazličnejših prepovedih ali dovoljenjih so vedno interesi, od političnih do ekonomskih. Zakaj bi sicer države dopuščale, da se njihovi prebivalci še naprej opijajo z alkoholom, kadijo cigarete ali se preobjedajo s hitro prehrano? Vse omenjene razvade so, po izsledkih večih študij sodeč, bolj škodljive zdravju kot uživanje marihuane. Posledično pomenijo tudi večji zalogaj za zdravstvene blagajne. Tako ni težko zagovarjati argumenta, da bi bila alkohol in tobak verjetno kmalu prepovedana, če bi se danes prvič pojavila na trgu.

Alkohol proti marihuani

A dejstvo je, da imata tobak in alkohol kot večtisočletna »mainstream« spremljevalca človeške zgodovine zacementirano mesto v večini svetovnih kultur. Poskusi prepovedi posledično nikdar niso bili zares uspešni. Angleži so že davnega leta 1606 sprejemali zakon proti čezmernem »grehu pijanosti« (The Act to Repress the Odious and Loathsome Sin of Drunkenness). Podobna prizadevanja so zasledovali tudi Američani, ki jim je sicer uspelo z začasno prohibicijo med letoma 1920 in 1933.

Toda nobena prepoved ni vzdržala, alkoholne pijače so vselej našle pot do potrošnikov in danes poganjajo globalno industrijo, vredno več kot 1200 milijard dolarjev. Obe razvadi, tako alkoholna kot tobačna, sta kljub dokazani škodljivosti še naprej nedotakljivi, podprti z milijardnimi lobističnimi vložki.

Marihuana v svojem kotu za sabo nima tako mogočne industrije, četudi je bila v nekaterih obdobjih zgodovine priljubljena med vladarji svetovnega formata, denimo pri Džingiskanu ali britanski kraljici Viktoriji. Namesto industrijskih velikanov se tako za njeno legalizacijo bori ljudstvo. Zaradi pozitivnih javnofinančnih učinkov industrije marihuane ima sicer v liberalnih državah vse bolj razumevajoče sogovornike tudi med oblastniki. V Evropi so tak primer že tri desetletja Nizozemci, v ZDA pa na tem področju poteka revolucija prav zdaj. Še desetletje nazaj je bila nepredstavljiva.

Anslingerjeva zapuščina

Prvi zakoni na področju konoplje in marihuane so, zanimivo, vse prej kot prepovedovali. Zvezne države Virginija, Maryland in Pennsylvanija so denimo leta 1619 od kmetov eksplicitno zahtevale gojenje konoplje. Z njo so lahko plačevali celo davke. Toda tri stoletja pozneje so se Američani prelevili v najbolj zagrizene borce proti marihuani. Pomembno vlogo pri tem so odigrali predvsem rasizem, skrite agende elit in pozneje borba za svetovno prevlado.

Rekreativno rabo marihuane so v začetku 20. stoletja Američanom predstavili mehiški priseljenci, ki so na sever pribežali pred mehiško revolucijo, a so zaradi nižjih plač in posledičnega izpodrivanja »avtohtonih«, belih domačinov hitro postali trn v peti tamkajšnjih politik. Prve prepovedi marihuane, zlasti v zahodnih zveznih državah, so se zgodile med letoma 1914 in 1930, razumeti pa jih je mogoče kot enega od ukrepov za zajezitev priseljevanja. Na vzhodu ZDA je bila namreč marihuana predstavljena kot problem »črnskih jazz glasbenikov«, poleg rasne konotacije pa je njeni prepovedi botroval še strah pred tem, da bodo alkohola žejni državljani zaradi prohibicije začeli posegati po drugih sredstvih omame.

Na zvezni ravni so tako ZDA marihuano prepovedale leta 1937, s sprejetjem Marijuana Tax Act, ki je sledilo sedemletni kampanji pod vodstvom Harryja J. Anslingerja, prvega načelnika Zveznega urada za droge (FBN). Anslinger, pozneje znan kot prvi »car drog«, je namreč prav v marihuani videl ključ do okrepitve novonastalega urada in svoje politične moči. Po nekaterih teorijah je za svojo gonjo prejemal tudi plačila farmacevtskih družb in kemijskega velikana Dupont, ki je patentiral najlon in se je zato želel znebiti pomembnega tekmeca, ki ga je videl v marihuani.

Metode Anslingerja močno spominjajo na retoriko republikanskega kandidata v ameriški predsedniški tekmi Donalda Trumpa. »Črnčki, ki kadijo marihuano, mislijo, da so enako dobri kot belci,« je bila le ena od njegovih tipičnih izjav, s katero je podžigal rasno nestrpnost in poskušal čim bolj stigmatizirati zeleno rastlino. Ustavilo ga ni niti potvarjanje dejstev. »Marihuana je droga, ki povzroča največ nasilja v zgodovini človeštva,« je politiki in ljudstvu žugal s »krvavim dosjejem«, v katerega je zbral najbolj okrutne umore, izprijene spolne akte, katerih vzrok je v sodelovanju z organi pregona poiskal v marihuani. Večkrat je navajal primer Victorja Licate, ki je s sekiro sodil celotni svoji družini. Trdil je, da zaradi kajenja marihuane, a je pri tem pozabil omeniti, da je bil Licata tudi dokazan psihični bolnik. Strah pred priseljenci, slaba informiranost in splošna nezainteresiranosti kongresa so tako uresničile Anslingerjevo vizijo, kar je pomembno vplivalo tudi na politiko do drog v posameznih zveznih državah.

Članice Lige narodov so resda že leta 1928 večinoma sprejele akt o nevarnih drogah, ki je vključeval tudi marihuano, toda prav Anslingerjeve aktivnosti so tlakovale pot še bolj restriktivnim ukrepom. Kasneje, že v okviru Združenih narodov, so tako leta 1961 sprejeli Enotno konvencijo o drogah, ki je državam prepovedovala gojenje marihuane za vse razen medicinskih in znanstvenih namenov. Države so se morale zavezati, da bo posedovanje marihuane postalo kaznivo in da bodo postorile vse za bolj učinkovit boj proti ilegalni trgovini z marihuano. Podpisnica konvencije je bila tudi Jugoslavija, Slovenija se je v marsičem drži še danes.