»Marsičesa nismo hoteli videti, bili smo slepi«

Bruselj – Béatrice Delvaux je, osupla po terorističnih napadih v njenem mestu, takoj sedla­ pred računalnik in napisala ­odmevno javno pismo z opravičilom hčeri in sinu. »Lagala sem vama zadnjih dvajset let. Imam le eno opravičilo: laži sem verjela,« je zapisala.

Vodilna komentatorka in nekdanja dolgoletna glavna urednica bruseljskega dnevnika Le Soir je v pismu zapisala, da je bilo v eni generaciji doseženo tako rekoč vse. Vojna in koncentracijska taborišča so postali zgodovina, otroci so začeli zamenjevati besedo gulag z golažem. Pravica do splava je samoumevna,­ geji se lahko poročajo, Nelson Mandela in Barack Obama sta lahko postala predsednika. Otroka je prosila odpuščanja, ker bosta morala živeti v drugačnem svetu, v katerem izgubljamo doseženo, in se boriti za vrednote, ki so bile v Bruslju spet napadene.

Namesto stalnega napredka živimo­ v času, ko so na postaji sredi Bruslja razstreljena trupla. Kriza in strah pred prihodnostjo sta neka nova ­normalnost.

V zadnjih mesecih sem veliko razmišljala o tem, predvsem med begunsko krizo, dogajanjem na grško-makedonski meji. V Parizu se je zgodil napad na Charlie Hebdo in novembra še Bataclan. To je bil za nas v Bruslju šok, po pariških napadih se več dni nismo mogli premikati po mestu. Veliko je bilo strahu, a na srečo se ni nič zgodilo. A bilo je čudno. Nisem si mislila, da bo moja generacija videla kaj takega. Sama imam sina, a v pismu sem se odločila, da bom pisala še imaginarni hčeri, da bo sporočilo univerzalnejše. Nisem si mislila, da ga bom morala svariti pred takšnimi stvarmi.

Prebrala sem lani izdano knjigo temnopoltega novinarja Ta-Nehisija Coatsa s pismom njegovemu sinu. Piše mu o lastnem prepričanju, da bo imel boljše življenje kot on in da biti temnopolt ne bo težava. V pismu mu pojasni, da mu je lagal in da bo kot temnopolt ubit. Tako sem čutila sama. Ko sem bila med študenti v predavalnici, sem jim v solzah povedala, da se bodo morali boriti in da mi je neskončno žal, da jim zapuščamo takšen svet. Mislili smo, da smo veliko stvari popravili. Danes je slabše, kot je bilo, ko sem bila stara dvajset let. Moje pismo je ganilo veliko ljudi z vseh koncev sveta.

Za katere svoboščine, ki so ogrožene, se bomo morali najbolj boriti?

Za svobodo, da lahko gremo, kamorkoli želimo, ne da bi bili ogroženi. Prepotovala sem ves svet in v Evropi sem se vedno počutila ­povsem varno. Boriti se bomo morali proti rasizmu, sovraštvu do ljudi z drugo vero in razmišljanju, da multikulturna družba nima prihodnosti. Na Poljskem lahko vidimo, da je ogrožena svoboda izražanja. Nočem živeti v svetu, v katerem odrivamo ljudi v morje, v smrt. Moramo braniti vrednote, kot so strpnost, napredek, odprtost, enakopravnost na vseh ravneh. Religija ne more narekovati življenja ljudem.

Kako so teroristični napadi v Bruslju vplivali na naše spremljanje, zaznavanje realnosti?

Šele začenjamo dojemati, kaj se nam je pravzaprav zgodilo. Danes sem se zbudila z občutkom strahu. Razmišljala sem, da nočem na podzemno železnico. Tega strahu prej nisem imela. Nočem živeti v kraju, kjer se nevarnost lahko pojavi povsod in ob vsakem času. Občutek imamo, da stvar še ni končana in da ne razumemo, kaj se je zgodilo.

Ne smemo se ukvarjati zgolj s petsto ljudmi, ki so se vrnili iz Sirije, ampak z več deset tisoč mladimi v bruseljskih šolah, ki razmišljajo, da je islam superioren, verjamejo v teorije zarote in nas vidijo kot sovražnike. Šole ne morejo pomagati, mošeja ne more pomagati, starši ne morejo pomagati … To vzbuja strah in je po drugi strani izziv. A ne vemo, kako se ga lotiti.

Kot človek se lahko odločiš za logiko skrajnosti – skrajno desničarstvo, rasizem, zapiranje meja. Druga pot je ustvarjanje povezav z drugimi ljudmi in poskus razumeti stvari. Ker vemo, da so naše vrednote napadene, se čedalje več ljudi odloča angažirati za njihovo obrambo, še zlasti po terorističnih napadih. Kot časnikarji smo lahko srečni, ker nismo le priče, ampak se lahko tudi ukvarjamo s stvarmi.

Kako ste videli odziv rojakov, belgijske družbe, na napade? Zdi se, da so se odzvali mirno in brez panike.

So mirni in osupli. Vedeli so, da se bo morda kaj zgodilo. Kljub temu me zanima, kaj se bo dogajalo v njih. Ker stvari še niso končane, lahko se zgodi še en napad, in ne vemo, kako se bodo ljudje odzvali. Najbrž bo več strahu, tudi besa, usmerjenega proti določenim skupnostim in politikom. Način odzivanja politike na napade je bil slab. Lahko nastanejo politični pretresi, saj je občutek enotnosti krhek, tako v vladi kot med flamsko in frankofonsko skupnostjo. V Valoniji so napetosti med socialisti in frankofonskimi liberalci [so v zvezni vladi, iz njihovih vrst je premier Charles Michel]. Politiki usmerjajo prste drug v drugega in poskušajo iz tragedije kovati dobičke. To je v družbi, ki ni povezana, nevarno.

Se vam zdi mogoče, da bo tragedija poenotila Belgijo, okrepila skupno identiteto?

Priložnost za tak razvoj je. Prihajajo glasovi, da moramo drugače organizirati državo. Ne ve se, katera raven oblasti je odgovorna. Imamo nefunkcionalen sistem. To je nevzdržno, še zlasti toliko let po primeru morilca otrok Marca Dutrouxa. Številni ljudje pravijo,­ da potrebujemo učinkovitejši sistem. Ne zato, ker kdo od politikov hoče kaj posebnega, marveč v imenu učinkovitosti. Bojim se, da ni nikogar, ki bi lahko spodbudil učinkovitost. Je pa veliko politikov, ki se hočejo maščevati drugim ­strankam.

Flamska nacionalistična stranka N-VA [največja stranka v zvezni vladi] bo izkoristila položaj v smeri prizadevanj za neodvisnost Flandrije. Morda je to rešitev, a ne enotna. V Flandriji bo N-VA hotela obdržati glasove skrajne desnice. To, da niso podpisali skupne izjave po nedeljskih izgredih huliganov na trgu pred borzo, zbuja skrb. Vedno, ko kak francosko govoreči časnikar govori o N-VA, je nekoliko neprijetno. A tudi flamski komentatorji se sprašujejo, kje je moralni kompas Barta De Wevra [vodja N-VA in župan Antwerpna]. Če se odziva zgolj taktično in ne brani vrednot, ogroža tudi Flamce in njihove vrednote.

Je za nemoč pri preprečevanju napadov odgovoren celoten ­belgijski politični razred?

V vseh državah, kjer so se zgodili­ napadi, se pojavljajo vprašanja o napakah in nefunkcionalnosti. Vidimo, da Nizozemska ni poslala naprej informacij o bratih, ki sta izpeljala napade v Bruslju. Zmeraj je tako, da se napadi ne bi zgodili, če nekaj ne bi šlo narobe. Belgijska težava je, da različne ravni oblasti onemogočajo kroženje informacij. Medsebojno obtoževanje se zgodi hitreje kot v drugih državah. Ljudje prelagajo odgovornost na druge. To je v Franciji manj očitno, čeprav si lahko postavljamo enaka vprašanja o ravnanju tamkajšnje oblasti.

Kako vidite odziv iz tujine, predvsem v tisku? Veliko je kritik Belgije, češ da ni kos nalogam v boju proti terorizmu. Razglašali so jo za failed state, spodletelo državo.

To je pretirano. Belgija seveda ni popolna, a tujci težko razumejo, kako deluje naš sistem. To, da politiki po napadih obtožujejo drug drugega, regionalne oblasti ali varnostne organe, v tujini še krepi negativno podobo Belgije in sproža kritike. Nekaj stvari v tej državi moramo res spremeniti. Kako boš upravljal večje stvari, če ne moreš ustaviti niti 450 huliganov manj kot teden dni po napadih z več kot tridesetimi žrtvami?!

Žalostno je bilo nato gledati medsebojno obtoževanje županov. Neskončni prepiri potekajo že o mestnih predorih, ki so bili zaprti, ker so nevarni. Mi v časopisu smo pred dvema letoma morali pripraviti prvo in doslej edino srečanje vseh devetih ministrov za kulturo. Ne samo da imamo zapleten sistem, tudi politiki se ne pogovarjajo med sabo. Po napadih je veliko huje, kot je bilo s predori, saj so izgubljena življenja ljudi v metroju. Žrtve prihajajo iz štirinajstih držav.

Bruseljsko okrožje Molenbeek je ne samo v Belgiji, marveč po svetu, postalo simbol četrti, ki deluje kot središče džihadizma. Je zatiskanje oči trajalo predolgo?

Prva težava je, da so dovolili bivanje skupine z istim izvorom in religijo na enem kraju. Zato ni bilo običajne mešanice prebivalstva. V delu Molenbeeka je 90 odstotkov prebivalcev maroškega rodu. Če že dovoliš kaj takega, si moraš zagotoviti dobre informacije za spremljanje ljudi. Poleg tega je bilo veliko naivnosti glede vloge vere. Nekdanji dolgoletni župan ­Molenbeeka, socialist Philippe Moureaux, je bil odprt in naklonjen ljudem priseljenskega rodu. Bil pa je zakoreninjen v obravnavanju religije kot kulture. Predvsem socialisti so se hoteli prikupiti volivcem maroškega rodu. Zato je težko biti strog z ljudmi, ki jih nagovarjaš kot volivce. Sedem od devetnajstih bruseljskih občin je kot v nekakšnem apartheidu, meja je kanal.

Sama živim v flandrijski občini poleg Molenbeeka. Ko me je prijatelj enkrat peljal domov, mi je razlagal, da se slabo počuti, ko zapelje čez kanal. Ti ljudje se ne počutijo kot del istega Bruslja. Sicer mislim, da je njihova druga raven identitete, po maroški ali muslimanski, bruseljska. Belgijska pa ne.

Težave v Molenbeeku so bile dolgo očitne. Zakaj se jih nihče ni lotil?

Marsičesa nismo hoteli videti, bili smo slepi, podcenjevali smo religijo, ki je zanje v zapletenem svetu kot vodilo. Socialisti in liberalci niso hoteli stigmatizirati ljudi z govorjenjem o težavah z radikalizmom v Molenbeeku in drugod. V našem časopisu smo imeli velike težave, ko sem od novinarjev zahtevala, naj preiskujejo pojav radikalizma ali se ukvarjajo z radikalnimi imami. Bali so se stigmatiziranja Bruseljčanov priseljenskega rodu. Župan Moureaux je pred leti neki dokumentarec na RTBF o islamistih v Molenbeeku primerjal z Goebbelsovo propagando. Tudi mene je obtožil, da imam intelektualno raven rasista, ker smo spraševali ljudi o pravici tujih državljanov do glasovanja na volitvah. Na koncu se je zgodilo, da živimo blizu njih, a jih ne poznamo.