Med Kitajsko in Filipini: Arbitraža v Južnokitajskem morju

Strokovnjaki pravijo, da je arbitraža v resnici nastala v konfucijanski družbi, saj so Kitajci že veliko prej, preden se je začela izvajati ta tehnika odpravljanja mednarodnih sporov, ob kakršnemkoli sporu, ki je izbruhnil med dvema partnerjema, nemudoma izbrali »tretjo stran«, ki je posredovala pri iskanju rešitve.

Tako je bilo v preteklosti. Danes namreč Kitajska ni prav nič naklonjena arbitraži. Ko so Filipini lani stalnemu sodišču za arbitražo predali 10 zvezkov s 4000 stranmi svojega pogleda na ozemeljske pravice nad otočki v Južnokitajskem morju, so se odnosi med Pekingom in Manilo dolgoročno poslabšali. Azijska sila vztrajno ponavlja, da zanjo mnenje arbitražnega sodišča ni pomembno, se pa kljub temu zaveda, da bi jo lahko nespoštovanje razsodbe, sprejete v Haagu, pripeljalo v neugoden položaj v odnosih z drugimi sosedami, saj bi to bistveno spodkopalo njen mednarodni ugled in okrnilo atribut »odgovorne države«, pri katerem tako zelo vztraja vodstvo v Pekingu.

Vprašanje, ki ga je vodstvo v Manili postavilo arbitražnemu sodišču, je hkrati preprosto in zapleteno: ima kitajska »linija devetih črtic« pravno podlago? Najprej je treba pojasniti, kaj je to »linija devetih črtic« oziroma »linija devetih pik«, kot jo imenujejo nekateri.

Nesporna suvereniteta

Neposredno po tem, ko je Japonska 15. avgusta 1945 objavila kapitulacijo, je takratna Republika Kitajska objavila uradni zemljevid, na katerem je skorajda celotno Južnokitajsko morje občrtala z linijo, ki je bila razdeljena na 11 črtic. Vsi otoki otočij Paracel in Spratly, pa tudi številne čeri zunaj njih, so s to črto zajeti v »nesporno suvereniteto«, ki jo je Ljudska republika Kitajska pozneje podedovala od kvomintanške vlade, potem ko so leta 1949 prišli na oblast komunisti.

Mejno linijo, sestavljeno iz enajstih črtic, so pozneje na pobudo Zhou Enlaia zamenjali z »devetimi črticami«. In čeprav so si dele Južnokitajskega morja takrat lastili tudi Filipini, Vietnam, Malezija, Brunej in Indonezija, torej vse kitajske južne sosede, je ostalo vodstvo v Pekingu neomajno ob vseh njihovih pripombah. »Kravji jezik«, kot se prav tako imenuje morsko območje, obdano z »devetimi črticami«, se skorajda dotika njihovih obal, vendar jim ni to do zdaj prav nič pomagalo pri poskusih izpodbijanja kitajske pravice do več kot 90 odstotkov strateško pomembnega morja, po katerem potekajo vse trgovinske pomorske poti in pod katerim se po vsej verjetnosti skrivajo precejšnje količine nafte in plina.

Potem ko so satelitski posnetki lani zaznali kitajsko »dozidavanje« posameznih čeri, tako da so iz njih naredili prave in trdne otoke, na nekaterih pa postavili celo objekte, kot so letalske piste, se je vodstvo v Manili odločilo, da bo arbitražno sodišče zaprosilo za mnenje o tem, koliko je skladno z zakoni dejstvo, da Kitajska s »črticami« in »peščenimi zidovi« posega globoko v »ekskluzivna gospodarska območja« Filipinov 200 morskih milj od kopnega, kot so ta območja opredeljena s konvencijo ZN o pravicah do morja.

Neuspešni poskusi

Filipinski ribiči namreč niso smeli več loviti okoli spornih čeri, kitajska pa je celo podjetjem iz te države zagrozila, da bodo utrpela posledice, če bodo še naprej črpala nafto in plin na predelih morja, ki jih imata državi za svoje območje. Vsi prejšnji poskusi filipinskega vodstva, da bi premostili spor z diplomatskim dialogom, so bili neuspešni, in to zato, ker v Pekingu preprosto ne vidijo, kje je težava. Kitajsko stališče je namreč jasno in neomajno: vse to je kitajsko ozemlje in glede tega se ni kaj pogajati.

Po nekaj nevarnih srečanjih med kitajskimi in filipinskimi ladjami se je spor preselil v Haag. In Kitajska ne bi mogla jasneje izraziti nezadovoljstva. Vodstvo v Pekingu je najprej poskušalo primer ignorirati. Ko je postalo jasno, da arbitražno sodišče čaka kitajski odziv na tožbo, je azijska sila ob koncu lanskega leta objavila uradno stališče o omenjenem predmetu, pri čemer še vedno vztraja, da mnenja petčlanske arbitraže v nobenem pogledu ne bo upoštevala kot ­veljavno.

Do odprtja vprašanja meja v Južnokitajskem morju je bila Kitajska odločno proti vsakršni internacionalizaciji dvostranskih sporov in vztrajala, da je treba vprašanje meja reševati brez udeležbe tretje strani. Filipinska poteza je azijsko silo prisilila k izstopu iz tega ozkega okvira, tako da je Peking zdaj pripravljen reševati problem »območno« oziroma, bolje povedano, »po dveh tirih«. Prvi naj bi bil dvostranski, drugi pa bi potekal prek Aseana (združenja držav jugovzhodne Azije). In prav tako kot se v Pekingu bojijo, da bodo v primeru­ arbitraže Filipinom priskočili na pomoč Američani, ki jim je veliko do preprečitve kitajske prevlade nad Južnokitajskim morjem, tudi v Manili slutijo, da bi na države Aseana pritiskala Kitajska, ki je medtem postala njihova najpomembnejša trgovinska partnerica in jim zdaj ponuja veliko priložnost za nadaljnji razvoj znotraj strategije o »pomorski svilni poti«, ki poteka prav skozi njihova ozemlja.

Oziranje proti Haagu

Medtem ko po eni strani grajajo celo ameriške medije zaradi njihovih komentarjev glede vedenja Kitajske v Južnokitajskem morju in opozarjajo, da ni mogoče graditi »ilegalne« infrastrukture na zakonitem ozemlju, ki nesporno pripada Kitajski, se v Pekingu hkrati vse bolj zaskrbljeno ozirajo proti Haagu.

Filipini so marca dopolnili dokumentacijo s še 3000 stranmi, in čeprav je Kitajska ostala pri stališču, da ima pravico do nesodelovanja v arbitraži, o kateri meni, da nima jurisdikcije nad tem problemom, kitajski pravni strokovnjaki čedalje odločneje pozivajo vodstvo v Pekingu, naj kljub vsemu pripravi tudi plan B.

Kitajska bi morda lahko zavrnila sodišče, če bi se to ukvarjalo z vprašanjem suverenitete nad posameznimi otoki in čermi, vendar so se Filipini obrnili na arbitre z vprašanjem, ali azijska sila izvaja svoja pomorska dela skladno s konvencijo ZN o pravici do morja, s tem vprašanjem pa se arbitražno sodišče lahko in celo mora ukvarjati.

Medtem ko kitajski politični analitiki opozarjajo svojo vlado, da če si v resnici želi imeti status globalnega voditelja, nikakor ne sme ignorirati odločitve arbitražnega sodišča, ki jo bodo predvidoma objavili konec leta 2016, pravni strokovnjaki poudarjajo, da je treba za začetek nujno pojasniti, kako je sploh nastala »linija z devetimi črticami«. Prvotno pričakovanje Pekinga, da se bo vse skupaj razrešilo že z dejstvom, da je Kitajska tako velika in mednarodno vplivna, je zdaj zbledelo. Azijska sila se mora pripraviti za nastop pred sodiščem, ali pa bo trpela zaradi posledic ignoriranja Haaga, ki bodo veliko širše od skaljenih dvostranskih odnosov s Filipini.