Tiskane izdaje
Komoganza imenujejo domačini ozek trak plodne zemlje, ki se vije svojih dvesto kilometrov ob meji med Republiko Južni Sudan in Etiopijo. Tam kjer se končajo največja močvirja na planetu v dolini Belega Nila in se dvigajo v nebo prve gore vulkanskega višavja. Ki je vso znano zgodovino branilo vase obrnjena ljudstva, prepričana, da so potomci kraljice iz Šabe in kralja Salamona, pred svetimi muslimanskimi osvajalci iz kalifatov. Pa tudi britanskimi in francoskimi kolonialnimi vojskami in tudi fašističnimi falangami Benita Mussolinija, ki mu ni uspelo pokoriti teh težko dostopnih krajev, niti ko je v bitki pri Adawi leta 1938 uporabil pirit in pobil trideset tisoč askarijev.
Vse področje je še danes težko dostopno in izolirano od sveta. Niti okoliška plemena ne vedo povedati kaj dosti več kot to, da reko Jabous ni dobro prečkati, ker na drugi strani vladajo čarovniki, ki obvladajo črno magijo.
Pomuslimanjeni Ingassane in Bartiji pa tudi manjšinski pokristjanjeni Uduki, ki skupaj bežijo pred iztrebljanjem iz sudanske pokrajine Modri Nil čez mejo v begunska taborišča v državi Gornji Nil v novi Republiki Južni Sudan, so nama ogorčeno zatrjevali, da Komoganze nimajo niti mošej niti cerkva niti šol.
»Komoganze živijo kot prašiči.« sva poslušala z ženo Bojano ob vsaki omembi kam želiva. »Komoganze sploh niso ljudje. Komoganze so živali!«
»Okej! Prav! Saj z živalmi ni nič narobe. Ampak zakaj te živali od Komoganz ne bežijo kot bežite vsi vi ostali?«
Med snemanjem eksodusa več stotisoč staroselcev iz Modrega Nila, ki se je začel z napadom sudanske vladne vojske na štab uporniške vojske SPLA (Sudan People Liberation Army) v največjem kraju pod nadzorom Malika Agarja Kurmuk 1. septembra 2011, nisem opazil niti ene družine iz Komoganze. Tudi tokrat, tri leta pozneje, v vseh treh taboriščih beguncev iz Modrega Nila, ki so zrasla pod oskrbo UNHCR (United Nations High Comision For Refuges) okoli Bunča, v pokrajini Maban, Gornji Nil, z Bojano nisva uspela najti niti enega Komoganza.
»Zakaj ne prihajajo vsaj po hrano? In jo nosijo nazaj svojim starcem, ki ne morejo na pot. In borcem, ki še vedno branijo zemljo, v kateri počivajo kosti vaših prednikov v Modrem Nilu?
»Komoganze imajo zaklenjene glave. Mi ne vemo zakaj?«
Nihče od vprašanih beguncev ni vedel odgovoriti, zakaj Komoganz ni iz Modrega Nila. Vedeli pa so vse, kar večina opazovalcev ne ve, oziroma noče vedeti. Namreč, da so Modri Nil tuji mirovni mešetarji z Mirovnim sporazumom leta 2005 žrtovali podobno kot Nubske gore in Darfur – v zameno za odcepitev in razglasitev neodvisnosti Republike Južni Sudan. Vedo, da njim, in vsem staroselcem z afriško identiteto, ki so ostali znotraj meja tega, kar je ostalo od Sudana, svetovna skupnost in vse njene ustanove ne pomagajo, zaradi velike zarote, ki so jo podpisali podpisniki CPA (Comprehensiv Peace Agreement) po enaindvajsetletni vojni za osnovne človekove pravice in nadzor nad sudansko nafto, ki je vzela več kot dva milijona žrtev. Vedo, da v tej kriminalni pogodbi sodelujejo tudi vsi glavni svetovni mediji in da je to glavni vzrok, zakaj ni nobenih novic o pogromih, ki se dobesedno naskrivaj nadaljujejo nad ljudstvi z afriško identiteto v Sudanu. Vedo, da gre za največjo sramoto in novo blamažo zahodnih igralcev s polnimi usti človekovih pravic in demokracije.
***
Po zraku z letalom v Komoganzo je nemogoče, saj v deželi Komoganz ni nobene pristajalne steze. Pristati ni mogoče niti nikjer v soseščini, na osvobojenem ozemlju Modrega Nila, ki ga nadzira indigena vojska, ki po odcepitvi svojih nekdanjih soborcev v SPLA na jugu Sudana kljubuje vsem poskusom nasilne pacifikacije in nadaljuje tradicijo upora sužnjev proti gospodarjem sužnjev in se zdaj imenuje SPLA North. Po zemlji iz Kartuma, po asfaltnih cestah ob istoimenski reki, dokler ta za elektrarno v Damazinu, ki dobavlja glavnemu mestu Sudana večino elektrike, ne zavije v divje kanjone etiopskega višavja in naprej skozi prazne savane proti jugu in meji med obema Sudanoma, je zaradi vojne prav tako praktično nemogoče. Omar Bašir še naprej zavrača dostop do vseh v sudanskih vojnih conah ujetih civilistov. Vsi poročevalci in opazovalci iz organizacij za človekove pravice, ki zaprosijo za dovoljenje preko sudanskih veleposlaništev v tujini – dobijo jasen ne. Genocid v Modrem Nilu se nadaljuje podobno kot v Darfurju in Nubskih gorah, čeprav o iztrebljanju afriškega prebivalstva in nasilnem spreminjanju demografske podobne ne poroča več nobena popularna medijska hiša.
V Modri Nil je podobno kot v Nubske gore in Darfur mogoče samo iz Republike Južni Sudan. Zaradi nove državljanske vojne, ki je izbruhnila decembra 2013, tokrat ne med Arabci na severu in Afričani na jugu nekdanje največje britanske kolonije v Afriki, ampak med afriškimi plemeni, večinskimi Dinkami in Nueri v novi stotriindevedeseti članici OZN, zdaj prav tako ni več mogoče po zemlji. Plemenska ozemlja so namreč ponovno spremenjena v fevde, ki jih nadzirajo oborožene plemenske skupine plus banditi brez vsake druge politične orientacije kot ropanje za golo hrano in posiljevanje za zabavo. Čez vse to pobijanje in mučenje na mejo med Sudanoma v Gornji Nil, koder so taborišča bežečih iz Modrega Nila, ne leti nobeno komercialno letalo. Prelet je možen le če najdeš koga v eni od nevladnih organizacij, ki po zraku vozijo hrano za begunce (zaradi stroškov najdražjo hrano na svetu), ki je pripravljen tvegati in se zlagati vladnim uslužbencem v prestolnici Džubi – ti ne pustijo na mejo po isti politični kulturi kot Baširjevi v Kartumu nobenega novinarja –, da tvega in na seznam potnikov napiše, da si član njihove humanitarne organizacije.
Božično pismo prijateljem v Sloveniji:
25. december 2014, ob 7.26. Vas Soda, Modri Nil, Sudan.
Ptiči. Pojejo. Vseh vrst ptiči. Tudi udomačene kokoši. In bojeviti petelini. In krotke gosi. Gagajo. Koze meketajo. Vse poje. Vsa Narava poje. Božič je. Jezušček se je rodil. Ta, ki je umrl, da bi mi živeli polno in popolno.
Tudi vojska poje. SPLA North. Mladi in stari fantje v močeradastih uniformah. Tečejo in pojejo. Onkraj slamnate ograje na dvorišču štaba SPLA North v majhni vasi Soda. Koder sva se ravnokar prebudila. V spalnih vrečah na golih tleh - zamotana v na drevo obešeno mrežo proti komarjem, da sva najbrž videti kot ena buba.
Včeraj pod večer so naju pripeljali čez mejo v najetem terencu. V zadnjem kraju v Sudanu, na tržnici v Bunču, administrativnem središču pokrajine Maban, kjer se trudi preživeti pleme z istim imenom, ki je v sorodstvenih vezeh z plemeni v Modrem Nilu, so izkoristili najino stisko s časom in nama zaračunali maksimalno. Dvesto dolarjev. Trgovci. Prekupčevalci. Tisti, ki naj bi jih Jezus pregnal iz templja - pa so očitno še kar na Zemlji. Mudilo se nama je. Hitela sva zato, ker sva hotela na božični večer biti s kristjani v Modrem Nilu. In poročati kako je, kako so, kako praznujejo božič. Zato, da bi ga primerjala z našim praznovanjem božiča. In poskusila iz kontrastov zmontirati kratek dokumentarni film.
Če bi bil z nama Sadiq bi šlo vse lažje in ceneje. Sadiq je preverjen sodelavec, prostovoljni snemalec, ki dokumentira, kaj se dogaja v Modrem Nilu. Idealist, navdušenec, mož akcije, ne besed. Zato ga že dve leti podpiramo z kamerami in satelitskim povezavami. Ampak včasih ga premagajo besede. Že vsa leta me zato skrbi zanj. Kaj se mu je zgodilo? Ni naju čakal na pristajalni pisti v Bunču. Niti ni prišel zvečer ali vsaj zjutraj, čeprav sva s prijateljem v Džubo po satelitskem telefonu sporočila ime organizacije, kjer sva na skrivaj prespala. Prijatelji so nama zato poslali Jamala. Ki je že ob prvem srečanju izrazil, da ne mara Komoganz.
Meje ni. Meja med Sudanom in pred tremi leti in pol odcepljeno Republiko Južni Sudan ni označena. Ne veva, kdaj smo bili čez. Štiri uri smo se vozili po grmovju, katerega monotonijo so vsake toliko prekinili le skromni zaselki koč iz slame in blata, z domačini v izpranih in pošitih hlačah, srajcah in krilih in tropi na pol golih otrok, ki so vneto mahali in se smejali in včasih tekli za nami, dokler jih ni skril rdeč oblak prahu.
Libel iz Madanija. Abdala Ali iz Bolola. Jerry Kan iz Chaleja. Vsi trije najini gostitelji so vojaki SPLA North, nastanjeni v Sodi. Vsi so lepi in čisti, močni in prilagojeni na zahtevno Naravo. Ravnokar so nama prinesli čaj. Vroč, močan, sladek pravi čaj. Brez mleka. Z doma pečenimi flancati, ki se jim reče po arabsko salabija. In zavitkom tujih – arabskih piškotov iz Dubaja. To se dobi samo pri gospodarjih tukajšnje vojne. Komandant naju je sinoči sprejel, bil vljuden in prijazen, a se je takoj nato vrnil k šahu, ki ga je igral z enim svojih. Vodstvo upora v Modrem Nilu, ki ga nadzira komandant SPLA North v Modrem Nilu Malik Agar, ni pozorno do tujih poročevalcev kot v Nubskih gorah, koder Abdel Aziz zdrži vsak pogled v oči in ga zanima, kaj imamo povedati in se lahko z njim brez kompleksov manjvrednosti pogovarjaš čisto vse, tudi zakaj naša zahodna politika še naprej podpira arabsko vojaško diktaturo v Kartumu, čeprav jo je Mednarodno sodišče v Haagu obtožilo največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom v Darfurju.
Takoj začneva snemati. Nikogar ne moti. Vsi se prijazno nasmihajo. Vsi so mehki. Vsi so nežni. Nikogar ne moti, da jim tiščiva objektive v obraz. Očitno nimajo kaj skrivati. Tisti, ki nič ne skrivajo, se ne bojijo kamer. Vsak lahko vidi, kako so. Cel svet lahko vidi, kako živijo. Vsak lahko vidi, da so žrtvovani. Žrtovani za naše grehe. Za grehe vsega sveta. Za greh vseh nas, ki podpiramo naše gospodarje, plačujemo davke svojim gospodarjem vojn, še naprej toleriramo naše bandite v finančnih ustanovah, kot bi naivno verjeli, da bodo tudi za nas kaj nakradli in nam razdelili, da bomo tudi mi imeli kaj od naših vojaških pustolovščin, podobno kot v časih križarskih vojn. Več udobja, več zabavnih izdelkov, več pozabe ... In zato naše skupne človeške brate in sestre puščamo same, kot da naši otroci ne bodo prišli na vrsto za otroci v Modrem Nilu, Nubskih gorah, Darfurju, Republiki Južni Sudan. Puščamo jih same z najhujšim sovražnikom, najbolj brezobzirnim sovražnikom, s katerim sodelujejo praktično vse elite na planetu, ki jih zanima predvsem »The new great scramble for Africa«.
V Džubi in po celi Republiki Južni Sudanje je, kar se fotografiranja in snemanja tiče, ravno nasprotno. V Džubi vlada pred vsakim fotografiranjem in snemanjem totalna panika. Samo potegneš aparat in že vsi začnejo vpiti, mahati, groziti. Ljudje na ulici. V avtobusih. Trgovci. Vsi. Vsak. In takoj se pojavi kak špicelj, ki ti zledeni kri v grozi, da te bodo aretirali. Lani so me. Državna varnostna služba me je privlekla iz dežele Šilukov in deset dni maltretirala v tisti ogromni ameriški kasarni na robu mesta. Hiša strahov, podobna tistim v Kartumu, le da je v Kartumu niso dizajnirali Američani. Bojano je agent zalotil, ko sem šel samo za hip stran po novo kartico za mobilni telefon. Snemala je čudovito oprsje trgovke nasproti čajnice, kjer sva sedela. Je že nekam klicaril. Čisto tako je že šlo, kot ko so priprli mene ... Rešil sem jo le tako, da sem ozmerjal ženo vpričo njega in se opravičil, da je pač ženska, ki kot kura brez glave nevedna leta po dvorišču. Da, razumel je, saj je oženjen. S tremi. In vse so enake.
Takoj ko naju je komandant SPLA North v Sodi, katerega imena ne smem zapisati, požegnal, sva šla snemati kristjane. Zato sva prišla in to so nama takoj omogočili. Odslovila sva terenca in šoferja, ki sva mu dala po sto dolarjev za dve uri vožnje in se odpeljala z uporniškimi vojaki v kabini njihovega vozila v mrak, v noč, v grmovje.
Pet minut kasneje smo se ustavili sredi ognjev. Okrog ognjev, do kamor se je videlo ognjev, so čepeli, sedeli in ležali civilisti. Pleme Uduk. Uduki so vsi kristjani. Soda in Čale so krščanske vasi, v večina ostalih zaselkov, kjer v novi vojni še vztrajajo afriški staroselci v Modrem Nilu, prevladujejo muslimani. Pri priči so nama ponudili najboljše stole. Tudi enega plastičnega. Bojana je protestirala, naj se nanj usedem jaz, saj me nenehno boli hrbtenica. Vztrajal sem, da plastični stol z naslonjalom pritiče njej. Bojana je moja kraljica. Sveto dolžnost imam paziti nanjo. Vsaj dokler sva tukaj, kjer sem sam že vsega vajen. V kulturi Uduk so ženske izkoriščane kot v večini afriških kultur. Nosijo najtežja bremena, migajo brez oddiha, rojevajo otroka za otrokom. V vsem in z vsem tradicionalno podpirajo može in družine. Žrtve so in se žrtvujejo - pri tem sploh ne izgledajo slabe volje. Ne protestirajo. Ne borijo se za svoje ženske pravice. Videti je, kot da so celo ponosne, da lahko toliko prispevajo skupnosti. Takoj nama molijo dlani v znak dobrodošlice. Pastor ne govori angleško, mlad fant Almin prevzame vlogo prevajalca.
»Zdaj se pripravljajo, da bodo začeli peti. Vso noč bodo peli,« reče.
»Ne kot v naši katoliški kulturi?« vprašam.
Ni še slišal za katoliško cerkev, niti za našo tradicijo, po kateri gremo v cerkev tik pred polnočjo. Tukaj v vasi Soda je le protestantska Sudan International Church. V soju ognjev je ni moč videti. Če sploh je, je cerkev navadna slamnata streha, podprta z neotesanimi koli. Nobene pozlate, nič kipov in kipcev, nobenih fresk.
Cerkev je skupnost, ne zgradba, poslopje, konstrukcija in presežek umetnikov.
»Ali živi tukaj več muslimanov ali več kristjanov?« vprašam.
»Half half« odgovori. Pol pol.
»Ali imate kakšne probleme?«
»Zakaj bi imeli probleme? Oboji imamo isti problem. Ta resnični probem je arabska vlada v Kartumu. Zakaj bi si delali še več problemov. Nocoj pojemo sami - jutri se nam bodo pridružili naši muslimanski bratje. Skupaj bomo jedli in se veselili Jezusovega rojstva.«
Tako so živeli in proslavljali drug drugega praznike tudi v Bosni. Dokler jih politiki niso prepričali v vojno,« navržem.
»Bosna! Ali sta iz Bosne?«
Govoriva o Jugoslaviji. Ve, da so bili največje žrtve vojne med nacionalisti muslimani na Kosovu in v Bosni. Ve, da smo jih kristjani, tako katoliki kot pravoslavni, žrtvovali. Ve, da Evropa tako dolgo ni prihitela na pomoč, zato ker se je bala, da je Bosna odskočna deska za polet islamskih fundamentalistov proti severu Evrope. Sočustvuje, odkimava z glavo. Ne more verjeti, da smo se ob vseh možnostih šolanja sredi Evrope tako primitivno pobijali, tako barbarsko mučili nezaščitene žene, otroke in starce. Tako naivno nasedli tujcem, da bomo bogati, kot so sami. Da se bomo, če bomo delali za njihove interese, z njihovo pomočjo prav tako 'preseravali'. Da bomo bogati in ... da bomo tudi varni!
Od kod mu toliko znanja tukaj v gromovju?
Angleščine se je naučil v Etiopiji. Osem let je bil star, ko je bežal s starši v begunsko taborišče čez mejo, podobno kot večina iz plemena Uduk. Zanj in za druge vrstnike je bila mladost v begunskem taborišču super. Ves čas so se igrali. Ni vedel za velike skrbi svojih staršev, ki jih je SPLA obtožila, da se niso priključili uporu črnih proti Arabcem. Zdaj je velik in ve, kaj je prav in kaj ne. Zato je v tej novi vojni vojak. Če bodo Baširjevi prišli, se bo boril.
»Tudi če umreš?«
»No problem!«
Medtem so začeli peti. Zbor. Žene. Otroci. Možje. Žene bolj glasno in odločno in zagnano. Možje malo manj. Otroci so pritegovali. Nato so se otroci umaknili malo proč in tam sledili staršem v svojem zboru ...
Bilo je čudovito. Bilo je prelepo. Bilo je, kot da ni res. Kot da se vse dogaja v sanjah. Tam med ognji, na katerih so stare mame in očetje kuhali kavo in čaj. Tam med tako prepričanimi, tako odločnimi, tako zagnanimi, tako vzživetimi vaščani, ki so grleno peli iz dna svojih src in duš o junaku, ki se je pustil žrtovati za grehe vseh ljudi in nas s tem vse osvobodil teme in pokazal, kje je luč ...
Tudi Bojana je bila videti zamaknjena. Na drugačen način, v transu kot ostali, a prav tako ekstatična. Ekstaza v stari grščini pomeni - biti iz sebe, ven iz sebe. Eks stasis. Postaviti se ven. Ven is svoje pameti.
Tudi sam sem bil is svoje vsakodnevne pameti. Ne, kot bi bil pijan, niti kot zadet. Prej, kot bi zapuščal telo. Nisem čutil več ne boleče hrbtenice ne zobobola, ki me prav tako muči že iz Džube, da sem parkrat pomislil, da bom moral domov z Bojano čez dva tedna. Čutil sem odsotnost vseh skrbi. Nobenih strahov. Dlje, ko so peli, bolj sem čutil predvsem ganotje. Milino. Nežnost. Mehkobo. Eno za drugo in po več podobnih senzacij hkrati, ki jih nikoli ne doživljam doma v naših gmajnah v Alpah. »S prijatelji pod macesni!«
Skoraj nič se ni videlo, zato sem snemal z infrardečo lučjo. Bojana je vmes ves čas bliskala s flešem svojega fotoaparata. Ni me motilo. Vsake toliko so osvetljeni pojoči skočili v nebo. Od začetka so po vsakem blisku navdušeno zavpili. Nato so nehali in le še mirno ekstatično peli naprej. Peli. In peli. In peli. In peli. Umaknil sem se v noč, da sem jih lahko opazoval tudi od daleč. Da, to so jaslice. To so jaslice, ki jih pri nas postavljamo za to priložnost. Tako častimo sožitje človeka in Narave. Jezušček se je rodil v podobni kočici. Zraven so bile živali. Vse je bilo skromno. A lepo, kot je sedajle. Takoj po božiču in novem letu pri nas pospravimo plastične becke, pastirčke, Jožefa in Marijo nazaj v škatle nekam v omare. Tam čakajo osamljeni do naslednjega božiča.
Tukaj so jaslice vse leto. Tukaj ves čas umirajo za skupnost. Tukaj se žrtvujejo za grehe vseh nas ... Za grehe Arabcev, Kitajcev, Amerikancev, Evropejcev ...
V tole pisanje na božič me je prepričala Maja Waiss. Rekla mi je, naj napiševa vsak svoje božično pismo. Morda zato, ker se je spomnila, da smo v naš film »Oči in ušesa boga« montirali tudi moj izbruh, ko sem prejšnjič prečkal mejo v Modri Nil. »Komu mar vaše potice in šunke in vina. Sem pridite. K bratom in sestram. Kaj lazite v Jeruzalem. Grob je prazen - Jezus je tukaj!«
Kaj je najpomembnejše sporočilo židovskega heroja?
Želim si, da bi bil tu! Kako mi je žal, da ne morete biti na ta tako imenovani sveti večer tukaj. Z nami. Z nedolžnimi kmeti in pastirji v Modrem Nilu.
Ne bom vam uspel povedati. Niti s kamero vam ne morem pokazati. Ne znam posneti, da bi začutili, zakaj sva tukaj in ne doma z najinima hčerama Laro in Majo. Ob polni mizi. Z vsemi tistimi darili in darilci. In rokovanji in Merry Christmas. Srečen božič. Blagoslovljen božič.
Solze čistijo umazano dušo. Solze perejo iz telesa kemikalije frustracij in krivde, da tako malo morem. Da sploh nič ne morem.
Pozno ponoči naju je Amin odpeljali nazaj v štab SPLA. Peš. Vso pot nas je spremljalo petje. Iz različnih skupin med drevesi. Vsako pleme, ki živi v Sodi, praznuje največji krščanski praznik drugače. Mabani so tudi bobnali. Ingassane so zvončkljali z kraguljčki na nogah. Bartiji so piskali in trobili na piščali. Bojana je hotela tudi k njim, k enim in drugim in vsem naenkrat - a je najin vodič rekel, da bi za dovoljenje najprej morala najti in vprašati komandanta. Ta pa je verjetno pri eni od svojih žena.
»Ampak, ali ni komandant kristjan?«
»Seveda je kristjan.«
»Ali nimajo več žena muslimani? Ali ni to pogansko?«
»Ena žena je samo koncept. Verski koncept.«
»Ali nama lahko pomagaš h Komoganzam?«
»O, to bo pa zelo težko?
»Zakaj?«
»Komoganze imajo zaklenjeno pamet. V SPLA imamo načrt, kako jim bomo odprli glave.«
Novoletna poslanica
1.januar 2015, ob 5.45. Komoganza, Modri Nil, Sudan
Popolni mir in spokoj zmoti pokljanje dračja. Nato tudi zehanje žena in mož in čebljanje otrok. Skozi stene prve koče posveti ogenj. Na nasprotni strani se skozi nizke veje akacije, pod katero sva se zbudila, sramežljivo nakazuje prva vijoličasta svetloba. Nobenega vetra. Hladno je, mraz je. Novo leto je. Prvi dan novega leta na dvoru kralja Wajze.
Klemen Mihelič se bo spomnil treh koč pletenih iz vej, pokritih s slamnato streho. In žilavega moža pri sedemdesetih v umazani beli dželabiji z muslimansko kapico na glavi, ki naju je pred tremi leti sprejel pod trnastim drevesom na polomljenem pisarniškem stolu, sedeč dostojanstveno, kot bi vladal s trona. In njegovih potrtih podanikov, v tla zazrtih mož in fantov, ki so čepeli na plastični preprogi pred njim. In motnih pogledov njegovih žena in hčera, ki so malo proč v senci koč na pol nage kadile dolge vodne pipe in hripavo kašljale. In kopice prašnih golih otrok, ki so odprtih ust, z očmi polnimi muh, nemo strmeli v naju.
V Komoganzi je še vedno vse tako, kot vidite v našem dokumentarnem filmu, ki smo ga leta 2012 poslali vsem človekoljubnim organizacijam, kot klic na pomoč. Dvorjani so tri leta pozneje še bolj suhi in izmozgani. Sama kost in koža. Edino kralj Wajza izgleda nekoliko bolje. Na drugi strani reke so nama prišepnili, da je bil v Kartumu. Da je šel prositi za pomoč samega Omarja Baširja. Zato je zdaj malenkostno bolj masten. Ampak vrnil se pa ni niti z denarjem niti motikami niti semeni.
Spremembe so opazne le na drugi strani reke Jabous, ki je severna meja Komoganze, v novem naselju, ki predstavlja zadnjo mejo tako imenovane civilizacije. Namesto ene vasi istega imena sta zdaj dva Jabousa. Stari zbombardirani in razrušeni Jabous, ki so ga vojaki SPLA spremenili v garnizon, v katerega so naju pripeljali po celodnevni vožnji skozi grmovje iz Sode v komandantovem osebnem land rowerju, potem ko sva trikrat preplačala za to potrebni dizel. In novi Jabus, Jabus Kubre, dve ur daleč peš skozi grmovje ob istoimenski reki navzgor, kjer so si notranje razseljeni iz celega Modrega Nila, na drugi strani reke, točno nasproti dvora kralja Waiza, postavili novo vas iz slame, ki se postavlja z najbolje založeno tržnico v Modrem Nilu.
Tržnica je tako dobro založena zaradi zlata. Zlato je od začetka nove vojne glavni izvozni artikelj Modrega Nila. Na pol goli možje kopljejo v peščena tla med granitnimi skladi tudi deset metrov in več globoko. Kak meter v premeru široke jame ne utrjujejo, zato se rade sesedajo in takrat je hudo. Vsake toliko koga izkopljejo mrtvega. Žene puščajo majhne otroke v senci pod drevesi na bregu in odnašajo nakopano zlato rudo v velikih peharjih na glavah k vodi, kjer jo izpirajo z vrtenjem v železnih posodah na podoben način, kot to počno zlatokopi vso zgodovino. Večji otroci pomagajo, najmanjši zaradi strasti staršev in zapuščenosti radi umrejo.
Povedali so nama, da kopljejo vsi - le Komoganze ne. Zakaj ne?
Zlati prah s pomočjo digitalnih tehtnic odkupujejo trgovci iz Etiopije. Po zlato prihajajo na mulah po ozki stezi, ki se vije skozi gore devet ur daleč iz Assose, prvega kraja onkraj, kjer so cesta, avtomobili, elektrika in mobilna telefonija. V zameno za zlato tovorijo sem sol, sladkor, kavo, čaj, vžigalice, olje za kuhanje, železne motike ...
Karavane napadajo levi in ... banditi v uniformah etiopskih obmejnih organov. Zato karavane poskušajo vsakič najti novo pot. Je pa še ena nevarnost, zaradi katere domačini iz Modrega Nila ne upajo čez. V Assosi je pisarna sudanske vlade, ki jo je odprl sam Omar Bašir med svojim izrednim obiskom v tej provinci lani, so nama povedali. In zasliševalci iz Kartuma, ki maltretirajo begunce in med njimi iščejo vodje SPLA North. Sudanska in etiopska vlada sta podpisali vrsto pogodb o sodelovanu in skupnem izkoriščanju naravnih virov. Sudanski agenti naj bi preoblečeni v etiopske trgovce prihajali tudi sem v Jabous. Najin vodič Jamal je že prvi dan na tržnici policiji SPLA North prijavil dva osumljenca, ki sta Bojano spraševala, kaj počneva tukaj. Zaprli so ju. Ko sva se poskusila zavzeti zanje, nama je Jamal povedal, da ju bodo izgnali. Nočejo tvegati, da naju ugrabijo in čez Etiopijo odpeljejo v Kartum.
»Evo, zakaj nočemo v begunska taborišča, ki jih je UNHCR pripravil za nas dosti bliže v Etiopiji,« je rekel Jamal. »Zato bežimo vsi v Republiko Južni Sudan.«
»Ampak zakaj ne bežijo tudi Komoganze?«
Včeraj so naju kraljevi možje vodili skozi suho savano v naselje nasproti starega Jabousa, kjer so jim tuje nevladne organizacije v času premirja 2015-2011 zgradile malo kliniko, najbolj preprosto šolo in črpalko za ročno črpanje vode. Vse sva posnela – razbito, polomljeno, izropano, zapuščeno sredi visoke suhe trave. Od velikega upanja pred štirimi leti so ostale cele le velike železne table z napisi USAIDE, Unicef, Save children, GOAL.
Takoj po 1. septembru 2011, ko je sudanska vojska napadla štab SPLA North v Kurmuku in se je začel nov pregon saroselcev v Modrem Nilu, so vse humanitarne organizacije zapustile področja pod nadzorom na volitvah leto prej legitimno izvoljenega guvernerja Agarja Malika in istočasno vrhovnega komandanta SPLA North. Umaknile so se čez mejo v Gornji Nil v Republiki Južni Sudan, koder skupaj z ostalimi nevladnimi organizacijami pod okriljem UNHCR pomagajo beguncem. Do sedaj se nobena ni vrnila. Vse se uklanjajo volji sudanskega diktatorja Omarja Baširja. In na ta način sodelujejo v genocidu in eksodusu domačinov iz Modrega Nila.
»Tukaj je bomba iz Antonova ubila dvanajst let staro deklico!« nama je prevedel najin vodič Jamal.
»Kdaj?«
»Novembra.«
»K nam si prišel že trikrat, odkar se je začela vojna,« me je nagovoril kralj Waiza. »Snemal si Ingassane, Uduke, Bartije, ki so pribežali k nam pod naša drevesa iz Baoa, Kurmuka in Jabusa. Kaj je bilo dobrega od tega?«
Z Bojano sva mu pokazala naše filme in koledar za leto 2015. »To smo naredili. Ampak žal se svet ne odzove,« sem priznal. »Vsi glavni na svetu vedo, a izgleda, da vas vsi hočejo pozabiti. Še sudanska vlada vas je pozabila. Tukaj vas zdaj manj bombardirajo kot ostala plemena bliže Kurmuku. Še SPLA North vas je pozabil.«
»Ne SPLA nas ni pozabil. Hočejo, da zanje kopljemo zlato. Ampak mi nikoli ne bomo kopali zlato za SPLA North. Kar je bog skril pod zemljo, naj ostane pod zemljo. Ali ni dovolj za vse, kar nam je bog dal na zemljo.
»A je to glavni problem s SPLA?«
Nikoli ne bom dali naše sinove za vojake SPLA.«
»Zakaj ne?«
»Ali lahko Omar Bašir ustavi veter, oblake in dež? Ne! No! Zakaj bi se borili proti Baširju za SPLA North? Ali lahko SPLA North pripelje vodo? Ne! No?«
V tem smo zaslišali piščali. Kratke piščalke in dolge dideriduju podobne cevi izrazljane iz drevesnih korenin. Proti podanikom in nam gostom, sedečim okoli trona s kraljem v sredini v vse tanjši senci pod drevesom, je prihajala povorka glasbenikov, ki so jih spremljale pojoče in poplesavajoče žene in otroci. Tik pred nami se je procesija obrnila in odplesala nekaj metrov v nasprotno smer. Na znak so spet obstali, se obrnili, nato pa znova začeli pihati z še večjo vnemo in se vračati še bolj zanosno. Ženske z otroci v naročijih so ulalirale in tudi naju z Bojano zmigale, da sva začutila nekaj podobnega kot med zamaknjenostjo v Sodi.
A na drugačen način. Bolj čisto. Še bolj prvinsko. Še bolj naravno.
Od kod toliko energije? Toliko navdušenja? Toliko vznesenosti, tukaj med pozabljenimi in odpisanimi ljudmi na koncu sveta?
Ki nimajo ničesar od tega, kar spravlja v dobro voljo nas vse ostale po planetu. Nič od tehnike, nobene tehnologije, nobenih strojev, nič od trgovin.
Ne spomnim se nobenega praznovanja novega leta v bolj ekstatičnem vzdušju.
Vse to ob dejstvu, da Komoganze ne štejejo let in mesecev, ampak deževne in sušne dobe in si zapomnijo dogodke po, kdaj kdo umre ali se rodi in kdaj jih napadejo insekti, ki požrejo proso in pride nad njih nova vojska tujcev s sosednjih ozemelj. Ali lovci na sužnje od nekje daleč iz savan, puščav, močvar in gora.
V takem zanosu smo vztrajali vse do največje vročine. Takrat je Jamal začel priganjati, da se moramo vrniti nazaj na drugo stran reke v Jabos, kjer bomo lahko videli kako praznujejo novo leto tudi druga plemena. SPLA organizira veliko novoletno zabavo na novem nogometnem igrišču. Prišli bodo tudi Komoganze. Da, vsi Komoganze bodo prišli čez reko.
Pozno popoldne smo prisostvovali nogometni tekmi med dijaki osnovne šole v Jabusu pripadniki vseh plemen, ki so pribežala sem na reko Jabus, tudi mida z Bojano iz slovenskega plemena, kot so komentirali. Tam so bili možje v snežno belih dželabijah in evropskih srajcah in hlačah in celo nekaj kravatah in oboroženi s poslovnimi špičaki. In žene ovite v arabske tančice in v kavbojkah in majicah, naličene in nasajene na petah. In otroci napravljeni kot metuljčki.
Najine slike nikogar ne bodo prepričale, da sva jih posnela med begunci, IDPs (Internaly displaced peoples) znotraj Modrega Nila.
Tam smo bili res vsi - le nobenega Komoganza ni bilo mogoče opaziti.
V najbolj čisti deželiPodobno kot sudanski vladni uradniki in generali, ki že vso zgodovino lova na sužnje nepooblaščenim preprečujejo k Nubam in drugim staroselcem pod nadzorom Kartuma, je tudi predstavnik guvernerja Malika Agarja in uporniške vojske SPLA North v tem zadnjem gnezdu zlatokopov na zadnji liniji »znanega sveta«, na osvojenem ozemlju v Modrem Nilu naslednji dan trdil, da mu vest ne dovoli pustiti naju nazaj v Komoganzo. Brez pretvarjanja je potrdil, da je dežela Komoganz polna zlata in drugih mineralov. In da bodo nad »prašičjimi ljudmi« začeli izvajati poseben načrt, s katerim jim bodo odprli glave. Da bodo začeli delati (kopati zlato) in plačevati davke. In poslali svoje otroke v šole (na vežbe za vojake SPLA North). V zadnji fazi jih bodo prisilili, da se bodo preselili na to stran reke Jabous, v vas s tržnico, ki sicer res še nima nobenega supermaketa, a že spada v mednarodno trgovinsko mrežo korporacij.
»Komoganze so divji in nevarni. Ne morem vama zagotoviti varnosti,« je dvignil roke.
Tik predno sem izgubil živce ga je Bojana s svojimi čari uročila, da je popustil. In naju vendarle spustil, a le pod pogojem, da naju s puško varuje njegov najboljši osebni telesni stražar.
Tako,j ko smo spet prebredli reko in zaobšli dvor kralja Wajze je bil svet spet popolnoma drugačen. Kot bi bil res začaran. Nobenih ostankov železne dobe. Nič plastičnih vrečk, v katere je po novem oblečeno grmovje v Republiki Južni Sudan in begunska taborišča in tudi Jabous. Nobenih zavrženih pomečkanih plastenk niti od Coca cole niti od vode. Z Mohamedom, Jamalom in Bojano smo marširali po čisti, popolnoma nedolžni, dobesedno deviški savani, brez vsakih sledi digitalizacije. Pet metrov visoka trava, ki ji pravijo elephant grass [slonja trava]. Rdeče akacije, ki izločajo smolo guma arabica, ki so jo, dokler se spet ni začela vojna, arabski trgovci izvažali proizvajalcem žvečilnih gumijev. In fantastični baobabi, okoli obrnjena orjaška drevesa, ki so se na glavo umaknila pod zemljo, da jim gledajo iz zemeljske skorje samo korenine. Par gazel, jata pegatk. Nič ljudi, da se je zdelo, kot da hodimo po avstralski divjini še predno so se štirideset tisoč let nazaj čez Torresovo ožino začeli priseljevati naši skupni predniki vrste homo sapiens.
Po kakih treh urah smo naleteli na prva izkrčena polja in par koč. Srečali smo golega moža, ki je slepo mižikal v nas. Povedal je, da je slepih še več in vedno več. Vzrok vedno bolj razširjene slepote je postana okužena voda.
»Kamnita voda!« je pojasnil Jamal. »To je voda, ki ostane ujeta v granitnih skladih v gorah in je v sušni dobi edina voda tako daleč od reke.
Na polju malo naprej smo srečali družino in številne na pol gole sorodnike, ki so skupaj pospravljali zadnjo žetev sirka. Veselo so nas pozdravili in povedali, da je letina slaba zaradi insektov, ki vsako leto požrejo večino zrnja. Zato živijo predvsem od korenin rastlin, ki jih ščiti zemlja. Ponudili so nam pražene arašide in kuhane gomolje sladkega krompirja in babun, nekakšne žilasta vlakna, ki jim pomagajo preživeti, ko tik pred začetkom deževne dobe zmanjka vsega in gredo vsi kolektivno na zdravilni post.
Vse je bilo okusno, kot da je res iz srca samega boga, kot rečejo Komoganze. Nič strupenega ni begalo pameti.
Potem smo bili spet dolgo sami. Dokler v tistih nekaj minutah, ko sta bila na sinjem nebu oba, zahajajoče sonce in polna luna, nismo našli novo skupno kočo in gostoljubno mahajočih sorodnikov, ki so nam pokazali, kam na skrbno pometena tla ob ognju lahko ležemo. Komoganze ne marajo živeti v vaseh. Zaradi higienske praktičnosti in zdravja pa tudi socialnega miru je bolj varno živeti narazen. Vsaka razširjena družina v svojem sožitju z vse obvladujočo naravo in drug drugim. Morda zato je tako lepo brez strahu pred tatovi ležati na hrbtu na še vedno toplih tleh, gledati rimsko cesto in spremljati utrinke in poslušati milo govorjenje mam in očetov, smeh stricev in tet in otrok in sanjati o spoštovanju in ljubezni. Prvi so pospali prešiči. Nato koze in kokoši. Ljudje so utihnili zadnji. To je dokaz, da Komoganze niso prašiči. Samo psi in petelini so ostali na straži.
Naslednji dan smo sledili ženam in dekletom, ki so šle po vodo v usmrajeno mlakužo, pokrito z živalskimi iztrebki. Od tam smo pol dneva hodili do presušenega potoka, kjer so žene »izkopavale« vodo tako, da so izgreble luknjo v pesek in počakale, da se je precedila iz kotanje med skalami. Taka voda je najbolj varna. Ampak že čez kak teden tudi te vode ne bo več.
»Kaj tedaj?«
»Takrat moramo višje v gore in bližje rečni slepoti. Ali pa k reki Jabous in bližje SPLA North.«
V nobenem od družinskih zaselkov nam niso ponudili hrane. Komoganze niso gostoljubni kot druga plemena v Modrem Nilu. Prosa nikoli ni preveč, da bi ga delili z tujci, ki, kot vsakdo ve, prinašajo samo bolezni in norost. So nam pa ponudili pivo iz prosa vsakič, ko smo jih zalotili srkati ga s slamicami, da bolj prime, iz orjaških posod pod katerimi so kurili, da se sladkor hitreje spreminja v nekaj odstotni alkohol. Marisa je darilo boga. Marihuana je prav tako darilo boga, čeprav je prišla šele z rastafarianci iz Etiopije. Take vrste transcedenca deluje kot anestetik za bolečino globoko v kolektivni duši.
Pred tremi leti sem tudi v najmanj obljudenih delih Komoganzi našel ročne črpalke za vodo, ki jih je konec prejšnjega desetletja postavila irska nevladna organizacija GOAL, ki je znana, da deluje tam, kjer je najtežje. Tokrat smo odkrili, da so vse pokvarjene. A tako, da jih je mogoče z nekaj znanja dokaj enostavno popraviti.
Zakaj se niti GOAL ne vrne. Zakaj ne povabi fante s tehničnim talentom v Bunč, jih izvežba in z nadomestnimi deli pošlje popraviti svoje črpalke. Edini, ki ne beže, bi lažje branili svojo zemljo. Irci imajo izkušnje, kako se živi z imperialno sosedo.
Ali že tudi odporni Irci v GOAL sodelujejo v veliki zaroti, ki staroselcem v Modrem Nilu nastavlja vabe in pasti v begunska taborišča onkraj meje? Ali se je res že cel svet obrnil na glavo in pobegnil pod zemljo kot baobab? Ali so to, kar se še vidi od človekoljublja, res naše prave korenine?
***
Devetega januarja, na dan ko sva s pomočjo ene od humanitarnih organizacij z Bojano uspela iz Bunča odleteti v Džubo, so Nueri pod vodstvom Riaka Macharja (bivši podpredsednik Republike Južni Sudan) napadla Jamam. To je begunsko taborišče, kjer se je do maja lani na črni puhlici na robu naftnih polj ob cesti Bunč-Malakal gnetlo več kot sto petdeset tisoč beguncev iz Modrega Nila. Nueri so napad izvedli iz vežbališč v Modrem Nilu, ki jih podpira sudanska islamistična hunta predsednika Omarja Baširja, ki med drugim financira tudi Al Šabab v Somaliji in Boku Haram v Nigeriji. Dinke pod vodstvom predsednika Silva Kirra so takoj zaprli zračni prostor za vse humanitarne lete in v naslednjih dneh porinili Nuere z bližine naftnih polj, ki jih nadzirajo zasebne vojske kitajskih naftnih korporacij, na drugo stran Belega Nila. Kjer od tedaj nadaljujejo vojno za nafto z raketiranjem strateško pomembnega Renka.
Od kritikov vodje SPLA North v Modrem Nilu Malika Agarja v Džubi sva izvedela, da je naš sodelavec Sadiq izginil zato, ker so ga isti dan, ko naj bi naju pričakal na pristajalni stezi v Bunč Malik Agarju, zaprli z obtožbo, da sodeluje z Omarjem Baširjem. Do tega trenutka s Sadiqom še nisva uspela vzpostaviti stika.
