Medijska svarila tudi pred »socialistom«

New York – Velikemu medijskemu manipulatorju je znova­ uspelo posrkati pozornost­ ameriških televizij in spleta, Donald Trump in njegov boj z republikanskim kozmosom sta povsem zasenčila oster politični spopad pri demokratih. Z naraščanjem podpore senatorju Bernieju Sandersu se namreč množijo opozorila, da je njegov levi populizem obsojen na poraz.

V ameriški medijski krajini je bil Sanders dolgo obroben pojav, sivolasi dedek, ki je neutrudno rentačil o ameriški neenakosti, zanimiva anomalija na levici. Samooklicani »demokratični socialist« naj bi po poletnih ocenah analitikov v najboljšem primeru povzročil zasuk velike favoritke Hillary Clinton nekoliko bolj v levo. Televizije so ga komaj omenjale, čeprav je na svoja zborovanja pritegnil na tisoče gorečih privržencev, medtem ko je Hillary Clinton izgubljala zaupanje volivcev, njena zborovanja pa so bolj spominjala na proslave kot na srečanja z navdušenimi ­podporniki.

»Ne podcenjujte me,« je Sanders ob vstopu v volilno tekmo opozoril analitike in naznanil, da je pripravljen voditi politično revolucijo v ZDA. Od takrat vztrajno ponavlja, da je edini kandidat, ki se je pripravljen lotiti vplivnega razreda najpremožnejših, ter da »država in vlada pripadata nam vsem, ne le peščici milijarderjev«. Pri tem ni mislil le bogatih podpornikov desnice, ampak je odločno napadel tudi demokratsko dobrikanje premožnim. Tudi vodstvo demokratov se po njegovih besedah ni dovolj jasno postavilo na stran delavskega razreda in uprlo interesom premožnih.

Revolucija brez računice

Njegove besede sliši čedalje več ljudi. Tri dni pred volitvami v Iowi je praktično izenačen s Hillary Clinton, dober teden kasneje bo na vrsti New Hampshire, kjer ima Sanders malenkostno prednost. V sredo je bil na zasebnem obisku v Beli hiši, kjer naj bi mu predsednik Barack Obama zagotovil, da ne bo posegal v tekmo znotraj demokratske stranke in ne bo podprl nobenega kandidata. Sredi tedna je namreč predsednik v pogovoru za časnik Politico pohvalil delo svoje zunanje ministrice in njeno prag­matičnost, ki je potrebna za vodenje edine svetovne velesile, ter po mnenju medijskih analitikov posredno »zlil vedro hladne vode« na Sandersove pozive k ­politični revoluciji.

Obisk je tako pomagal vzpostaviti predsednikovo uradno nevtralnost ter služil kot protiudarec Hillary­ Clinton. Ta je namreč v zadnjih tednih pozabila na prejšnja zagotovila, da njeno morebitno predsedovanje ne bo »tretji mandat« Billa Clintona ali Obame, ter začela prepričevati volivce, da bo le njena izvolitev obranila zapuščino slednjega. Za Sandersa je pomembno, da predvsem na jugu ZDA, kjer bodo na levici imeli pomembno vlogo temnopolti volivci, vsaj navidezno preseka popkovino med prvim temnopoltim predsednikom in njegovo zunanjo ministrico.

Hillary Clinton in Bernie Sanders. Foto: Mic Smith/AP Pictures

Vzpon senatorja iz Vermonta potrjujejo čedalje številnejši članki v liberalnih medijih, ki dokazujejo, da njegovi načrti ali niso uresničljivi ali pa so predragi. Hkrati so sprejeli enačenje med populizmom na desnici, ki ga poganjata Trump in senator Ted Cruz, ter Sandersovim populizmom in njegovo politično revolucijo. Kljub temu da prvi jezdi na strahu pred tujci ter spodbuja prikriti rasizem, drugi pa je poziv k večji družbeni pravičnosti in solidarnosti. Strah pred Sandersovim »socializmom« je celo spodbudil razmišljanja nekdanjega župana New Yorka Michaela Bloomberga, da bi se lotil neodvisne predsedniške kandidature.

Jonathan Chait iz časnika New York Magazine meni, da Sanders težko govori o čemerkoli drugem kot o rastoči neenakosti, njegovo ponavljanje o nujnosti politične revolucije pa je »skrivna omaka, ki bo svet, v katerem živi, spremenila v svet, ki si ga želi«. Senator dejansko nima odgovora, kako bi kot predsednik uresničil svoje zamisli, če bi desnica obdržala v svojih rokah večino v vsaj eni od dveh kongresnih zbornic. Po njegovih besedah ni tako naiven, da bi verjel v podporo republikanskega kongresa. Toda sedanja volilna okrožja so zarisana po tako ostrih ideoloških mejah, da bi moral za prevlado v kongresu sprožiti gromozansko gibanje. Čeprav mu ne gre slabo, ankete ne kažejo takšnega premika.

Vrabec in golob

Vztrajni kritik Sandersovega idealizma je tudi vplivni liberalni kolumnist New York Timesa Paul Krugman. Nobelov nagrajenec za ekonomijo meni, da imajo njegovi podporniki »raje srečne sanje kot resen razmislek o namenih in ciljih« ter da za napredek ne potrebujejo velikih besed o spremembah, pač pa politični pragmatizem. Po njegovih besedah je v sedanjih razmerah treba iskati vrabca v rokah, ne pa ciljati goloba na strehi. To je sprožilo odločen odziv ­Roberta Rei­cha, prav tako ekonomista in nekdanjega ministra za delo v ­vladi Billa Clintona.

»Krugman preprosto ne razume ... resnične spremembe se zgodijo samo, ko je velik del ameriške javnosti razgiban, organiziran, poln energije in odločen, da jih bo uresničil,« je prepričan Reich. Avtor knjige Reševanje kapitalizma trdi, da je Sanders edino upanje za politične spremembe v ZDA in da morajo ciljati na enotno zdrav­stveno zavarovanje za vse, brezplačno javno visoko šolstvo ter razbitje velikih bank, kar so vse senatorjevi cilji. Osnova je pregon neomejenih količin denarja iz volilnega procesa, saj ravno nabrekli proračuni volilnih kampanj omogočajo tolikšen vpliv korporacij, bankirjev in milijarderjev, se Reich strinja s Sandersom.