Tiskane izdaje
Bruselj – Ker je Italija, kamor po nevarni poti čez Sredozemsko morje prihaja čedalje več migrantov iz Afrike, v neznosnem položaju, si evropska politika prizadeva vsaj na papirju zasnovati ukrepe za zadrževanje pritoka ljudi.
V osrčju »rešitev« je Libija, čez katero pride v Italijo največ ljudi in kjer je delovanje tihotapcev še posebno razvito. Zaradi kaotičnega položaja v državi so vsakršna velika pričakovanja kar optimistična. Iz Rima prihajajo novice, da naj bi italijanska mornarica v bitki s tihotapci začela delovati neposredno pred libijsko obalo.
Tihotapljenje migrantov bi ustavljala že v libijskih ozemeljskih vodah. V operaciji, ki bi potekala v navezi z libijsko oblastjo, bi sodelovalo več sto vojakov, droni, helikopterji. Od libijske oblasti naj bi dobili jamstva, da bodo ustrezno ravnale z migranti na svojem ozemlju.
Italijanski premier Paolo Gentiloni je načrtovano operacijo že primerjal s preobratom v begunski krizi. Uradno naj bi delovali na zaprosilo predsednika libijske vlade narodne enotnosti Fajeza al Saraja. Tudi EU utegne razširiti delovanje. Ker so ladje v okviru njene operacije Sophia, ki poteka že več kot dve leti, doslej delovale le v mednarodnih vodah, niso mogle uspešno ustavljati tihotapljenja. Ugiba se, da bi EU utegnila že kmalu dobiti libijsko soglasje za delovanje v ozemeljskih vodah, ki se raztezajo dvanajst milj od obale.
Libijska »rešitev«
Če bi se migranti, ki bi jih ustavili v libijskih ozemeljskih vodah, res začeli vračati na kopno, bi se postavila številna moralna in pravna vprašanja. Unija je zavezana načelu nevračanja ljudi na ozemlje, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena. Nobena jamstva libijske vlade ne morejo zagotoviti tega. Po poročilih različnih organizacij vlada v tamkajšnjih taboriščih popolno brezpravje, ljudi mučijo, ženske posiljujejo. Tudi osnovni pogoji za izvajanje azilnih postopkov v Libiji, ki jih je omenjal francoski predsednik Emmanuel Macron, niso izpolnjeni.
Soavtor kupčije s Turčijo, vodja možganskega trusta Evropska iniciativa za stabilnost Gerald Knaus v Bruslju, članicah in medijih predstavlja načrt, po katerem bi migrante, ki pridejo iz Libije, raje sprejeli v italijanskih pristaniščih. Ti, ki kot gospodarski migranti ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, ne bi mogli ostati v Evropi, marveč bi jih vrnili v njihovo domovino.
V Italijo prihaja največ ljudi iz Nigerije, Bangladeša, Gvineje, Slonokoščene obale, Gambije, Senegala. Knaus predlaga, da bi EU sklenila pogodbe o vračanju z afriškimi državami in po hitrem postopku izpeljala vrnitev.
Sam Bruselj poskuša s širšimi prijemi in prizadevanji na afriških tleh ustaviti ali vsaj bolj obvladovati migracijski tok proti Evropi. Najbolj zadovoljni so z doseženim v Nigru, kjer je tranzita ljudi manj.
Toda odpirajo se nove poti. Ena največjih, a neuresničenih evropskih želja je boljši nadzor libijske južne meje. Konec tedna pa je bilo odobrenih še 46 milijonov evrov za pomoč Libiji pri upravljanju in nadzoru morske meje. V projektu bodo sodelovali italijanski organi. V Italijo je sicer letos prišlo že 93.000 migrantov ali za skoraj petino več kot enakem obdobju lani.
Macron za žariščne točke v Libiji?
Francoski predsednik Emmanuel Macron je napovedal, da bo Francija sama poskrbela za tako imenovane migrantske in begunske vroče točke v Libiji, in poskrbel za začudenje v Bruslju, ki do zdaj ni bil sposoben najti rešitve za osrednjo sredozemsko pot proti v Evropi, na kateri je samo letos izgubilo življenje okoli 2500 ljudi.
Emmanuel Macron je pred dnevi v Orléansu, med govorom o sprejemanju beguncev, smelo obljubil, da še v letošnjem letu noče videti na francoskih ulicah niti enega migranta več. Za nesrečnike, ki bežijo z raznih koncev sveta, povečini z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, da je treba poskrbeti dostojno in tako vsem urgentno zagotoviti streho nad glavo.
Emmanuel Macron. Foto: AP
Predsednikova prizadevanja za prebežnike naj ne bi bila omejena le na Francijo, kjer so v mnogih človekoljubnih organizacijah - denimo Pierre Henry iz France terre d'asile - odločitvi naklonjeni in ob tem opozarjajo, da bo izziv res velik, kajti do konca leta je le še pet mesecev, (pre)malo za odpiranje novih sprejemnih centrov.
Že dan prej, po obisku iz Libije - v bližini Pariza sta se v torek s francoskim predsednikom srečala libijska politična nasprotnika premier Fajez al Saraj in maršal Kalifa Haftar ter se »sporazumela o pomladanskih volitvah« - je pritegnil pozornost z drzno idejo o žariščnih točkah na afriški strani Sredozemlja: »Še letošnje poletje bo za hotspots v Libiji poskrbela Francija.« Tako naj bi morebitne kandidate za azil »prebrali« že zunaj Evropske unije, vsem drugim - za katere bi se pozneje pokazalo, da ne izpolnjujejo pogojev - pa »prizanesli« z nevarno potjo čez morje. Po Macronu bo Francija to storila - »šli bomo po ljudi« - skupaj z Evropo ali brez nje.
Pozneje, po burnem odzivu francoskih medijev in tudi ob čudenju evropske komisije, se je prvi mož Francije popravil in napovedal: (samo) »francoske misije Ofpre (francoskega urada za zaščito beguncev in apatridov) želim poslati na italijanske žariščne točke in pripravljen sem jih odposlati tudi v Libijo«, morda pa še v Niger in Čad. K takojšnjemu ukrepanju da kličejo razmere, saj je »ljudi, ki čakajo v Libiji, da bi po Sredozemlju pripluli na staro celino, med 800.000 in milijonom«.
A tako kot so v Elizeju za France24 brž vzeli nazaj besede o »hotspots v Libiji«, ni nič bolj znan niti časovni načrt, kdaj naj bi se kaj konkretnega zgodilo, vendar menda ni še ničesar pričakovati poleti, saj varnostne razmere v Libiji tega ne dopuščajo. Francozova pobuda - ob vsem resda kaotičnem, a vendar na papirju določenem evropskem urejanju migrantske politike (trenutno je devet žariščnih točk na tleh Evrope: štiri so v Italiji in pet v Grčiji) - ne more zveneti resno, so kritični v neredkih človekoljubnih organizacijah. Pri Cimade, denimo, pojasnjujejo, da so tudi naloge in pristojnosti Ofpre omejene na obravnavanje prošenj za azil le v Franciji in ne tudi v tujini.
