Ministri se ne strinjajo s šefom

New York – Slab teden pred prisego novega predsednika ZDA pravosodno ministrstvo preiskuje, ali je FBI pripomogel k njegovi zmagi, kongres razi­skuje, ali so se v volitve vmešale ruske obveščevalne službe, njegovi ministri pa zanikajo njegove predvolilne obljube. Toda Donalda Trumpa to ne vznemirja, odgovor kritikom je: »Zmagal sem!«

Petkovo dopoldne je zasul zdaj že običajen val sporočil na družabnem omrežju twitter, prek katerega Trump usmerja državo. Obračunal je s spornim poročilom, da naj bi Rusija imela dokaze o njegovem ne ravno vzornem poslovnem in osebnem ravnanju, in ga označil za zbir lažnih obtožb, ki so jih zbrali »ničvredni politični operativci, tako demokratski kot republikanski«. A se znova ni mogel upreti namigu, da je žrtev ameriških obveščevalnih krogov, kljub nenehnim opozorilom iz lastne stranke, naj ne poglablja razkola z agencijami, ki bodo ključne za vodenje države.

Prijazna policija

Odzval se je tudi na sporočilo pravosodnega nadzornega organa, da bodo sprožili preiskavo o ravnanju direktorja FBI Jamesa Comeyja. Ta je poldrugi teden pred volitvami kljub drugačnim navodilom pravosodnega ministrstva javno oznanil, da znova preiskujejo ravnanje demokratske kandidatke Hillary Clinton, kar je po mnenju demokratov pripomoglo k njenemu tesnemu porazu v nekaterih kljunih zveznih državah. Trump je včeraj sporočil, da po podatkih, ki jih je imela zvezna policija, Clintonova sploh ne bi smela kandidirati, saj je »kriva kot vrag«, kar pomeni, da so bili v resnici »ZELO prijazni do nje« (poudarki so Trumpovi).

V svojem tviteraškem valu je med drugim obljubil, da bodo »njegovi ljudje« v 90 dneh pripravili popolno poročilo o spletnih vdorih, ki jih varnostnoobveščevalna skupnost pripisuje Rusiji in njenemu vodstvu. Negotovo je, kdo so ti njegovi ljudje, saj so njegovi izbranci za prihodnjo vlado med senatnimi zaslišanji v zadnjih dneh zanikali tako rekoč vse ključne napovedi in trditve svojega šefa. Tega razlika med njim in njegovim kabinetom ni zmedla. »Vsi kandidati za vlado so videti dobro in opravljajo odlično delo. Želim si, da izrazijo svoje misli, ne moje,« je na spletu hitro odpravil nesoglasja.

A so pomembna. »Ne podpiram splošnih zavrnitev posameznih skupin ljudi,« je Rex Tillerson, kandidat za zunanjega ministra, zavrnil zamisel o prepovedi vstopa muslimanom v ZDA. »Ko Amerika da svojo besedo, jo moramo držati in sodelovati s svojimi zavezniki,« je prihodnji obrambni minister James Mattis zavrnil Trumpove napade na jedrski dogovor z Iranom, »ene najbolj neumnih pogodb kadarkoli« (Trumpova oznaka). Poslanec Mike Pompeo, ki naj bi vodil obveščevalno agencijo Cia, je spletni vdor označil za »napadalno dejanje najvišjega vodstva v Rusiji«, general John Kelly, kandidat za ministra za domovinsko varnost, je zavrnil gradnjo zidu na meji z Mehiko, saj »fizične ovire same po sebi ne bodo opravile dela«.

Zmedena sporočila

V prejšnjih dneh so Trumpovi kandidati zavrnili ključne napovedi prihodnjih politik, ki so tvorile hrbtenico njegove predvolilne kampanje, nekatere pa so bile tudi v nasprotju z dolgoročno usmeritvijo ameriške politike. Celo senator Jeff Sessions, kandidat za pravosodnega ministra, ki je imel zaradi številnih protestnikov v občinstvu enega najbolj razgibanih zaslišanj, je zavrnil Trumpov odnos do muslimanov, od prepovedi za vstop in priprave seznama vseh muslimanov do nadzora nad verskimi ustanovami, »dokler ne obstaja podlaga za sum o nevarnem in nelegalnem dogajanju v njih«.

Številne sporne Trumpove zamisli ne skrbijo samo milijonov v ZDA in po vsem svetu, ampak spravljajo v zadrego tudi »najboljše ljudi«, kot je milijarder označil svoje kandidate. Še posebno ker bo po besedah Seana Spicerja, prihodnjega tiskovnega predstavnika Bele hiše, vsak od njih na koncu moral privoliti v Trumpovo vodenje države in njegovo vizijo. Različni pogledi na vrhu bi lahko bili po besedah republikanske senatorke Susan Collins zdravi, toda bolj jo srbi, da bodo razhajanja lahko pomenila »zmedena sporočila tako za zaveznike kot nasprotnike«.

Neuradno je iz republikanskih vrst slišati, da najradikalnejše zamisli njihovega predsednika ne bi dobile podpore niti med mnogimi kongresniki desnice. Odnos do Rusije je točka, kjer je skoraj celotni politični vrh na nasprotni strani od predsednika. Republikanski senator Marco Rubio je bil eden najostrejših zasliševalcev Tillersona, ki je kot šef naftnega velikana Exxon Mobil skoval tesne vezi z oblastno strukturo Vladimirja Putina in lobiral za odpravo sankcij proti Moskvi, zdaj pa se strinja, da se je ta vmešala v ameriške volitve.

Solze podpredsednika Bidna

Poslovilno srečanje za ameriškega podpredsednika Joea Bidna se je v četrtek začelo kot običajno tovariško zbadanje med predsednikom Barackom Obamo in njegovim namestnikom, dvema politikoma, ki sta v osmih letih prerasla v prijatelja. To ni ravno običajen odnos na vrhu ameriške politike. Ob koncu nagovora je Obama oznanil, da bo še zadnjič kot predsednik podelil najvišje civilno odlikovanje, predsedniško medaljo svobode, k čemur je dodal še oznako »z odliko«, presenečeni Biden pa je zbranim obrnil hrbet in izvlekel robec. »Ta čast ni samo mnogo več, kot si zaslužim, ampak je odsev širine in plemenitosti tvojega duha. Ne zaslužim si jo, toda vem, da prihaja iz srca predsednika.«