Tiskane izdaje
Šimon Peres je bil vse življenje optimist. »Oba, pesimist in optimist, enkrat odideta s tega sveta. Oba umreta enako. Živita pa seveda različno. Zakaj bi torej živel kot pesimist?« mi je pred leti dejal v pogovoru v svojem predsedniškem uradu v Zahodnem Jeruzalemu. »Če problema ne znamo premagati, se moramo pač naučiti, kako živeti z njim,« je dodal s svojim značilnim glasom, ki ga je poznal ves svet.
Šimon Peres, nekdanji predsednik Izraela, na tem položaju je bil sedem let (2007−2014), je bil zadnji od trojice izraelsko-palestinskih politikov, ki so si leta 1994 prislužili Nobelovo nagrado za mir. Kot prvi je že leto dni po tem velikem priznanju odšel takratni izraelski premier Jicak Rabin. Umrl je pod streli atentatorja. Doletela ga je podobna usoda kakor egiptovskega predsednika Sadata, ki je (v Camp Davidu) prvi med Arabci sklenil mir z Izraelom. Za Rabinom je deset let po Nobelovi nagradi odšel legendarni vodja Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat. (V njegovo smrt je bil domnevno neposredno vmešan prav Izrael.) In zdaj je za posledicami možganske kapi umrl še Šimon Peres, zadnji od trojice nagrajencev. Avgusta letos je dopolnil 93 let.
Trojica si je Nobelovo nagrado prislužila za tajni sporazum iz Osla, ki je takrat dajal upanje, da se bo izraelsko-palestinski konflikt, ta izvirni vzrok vseh drugih spopadov na Bližnjem vzhodu, končno premaknil z mrtve točke. Takrat so se Izraelci namreč prvič dotlej neposredno pogajali s Palestinci.
Jaser Arafat, Šimon Peres in Jicak Rabin. Foto: Jerry Lampen/Reuters Pictures
V noči pred sklenitvijo tajnega sporazuma iz Osla, bilo je avgusta 1993, ravno na Peresov rojstni dan, se je ta prvič v življenju po telefonu pogovarjal z Jaserjem Arafatom, dotlej zakletim sovražnikom Izraela. Zveza je bila po zaslugi Norvežanov, ki so gostili tajna pogajanja, sijajna. »Slišal sem njihove krike, njihovo trpljenje. Nikoli ne bom pozabil te izkušnje. Pogovor z Arafatom je trajal kar osem ur. Zjutraj, po celonočnem dialogu, je bil mirovni sporazum s Palestinci sklenjen,« se je tega prelomnega dogodka v najinem pogovoru spominjal Šimon Peres.
Sporazum je kasneje propadel in odnosi med Izraelom in Palestinci so zdaj znova na najnižji možni točki. Bližnjevzhodni mirovni proces je pravzaprav nenehno spominjal na tkanje Penelopinega prta. Kar je bilo čez dan narejeno, je bilo ponoči znova razdrto. Obe strani sta za neuresničevanje dogovorjenega vedno krivili druga drugo. Toda dejstvo je, da je za polom pogajanj vendarle kriva predvsem izraelska stran. Natančneje njena okupacijska politika in nenehne kraje palestinskega ozemlja, kot pravi oxfordski profesor Avi Shlaim. Izrael namreč nenehno vztraja pri svojem mesijanskem nacionalizmu in teritorialnem maksimalizmu, ki ga je morda najbolj goreče zagovarjala Golda Meir, nič manj pa tudi njen zdajšnji naslednik Benjamin Netanjahu.
Šimon Peres, ki je že pri devetih letih prebral Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega, kot otrok pa je želel postati pastir in pesnik zvezd, je bil legenda izraelske in svetovne politike. Zadnja leta je bil tudi eden redkih še živih veteranov, ki so soustvarjali Izrael. Rojen kot Szymon Perski v nekdanji vzhodni Poljski, ki je danes del Belorusije, se je že pri enajstih letih skupaj s starši priselil v predvojno Palestino. Kot mladega kibucnika ga je kmalu opazil David Ben-Gurion, oče današnjega Izraela, ki je na Peresa napravil izjemen vtis in za vselej zaznamoval njegovo življenjsko pot.
Šimon Peres. Foto: Paolo Bona/Reuters Pictures
Šimona Peresa so na začetku politične kariere, v kateri ni kljub številnim uglednim funkcijam nikoli dobil nobenih parlamentarnih volitev in tudi predsednik države je postal šele v drugem poskusu, prištevali med jastrebe. Velja za ustanovitelja izraelskega jedrskega programa, za katerega sprva niso vedeli niti največji zavezniki Američani. Šele po ostrih pritiskih Washingtona je Ben Gurion decembra 1960 priznal, da v Dimoni, sredi puščave Negev, res gradijo jedrski reaktor in ne »tekstilne tovarne«, kakor so lep čas zavajali Američane.
Prav Ben Gurion ga je naučil, da v vojni ni izbire. Nekdo mora zmagati. Toda ko se ponudi priložnost za mir, je ne smeš zapraviti. Šimon Peres jo je v primeru Osla zgrabil z obema rokama. »Kaj pa je sicer alternativa? Spopadi, spopadi, spopadi? Vsak mir ima svojo ceno!« mi je govoril v svojem predsedniškem uradu in izkušeno pojasnil, da je mir, ta edina prava lepota življenja, pravzaprav kot ljubezen. »Ne moreš se zaljubiti in tudi miru ne moreš doseči, če pri tem vsaj malo ne zapreš oči. Z odprtimi očmi tega namreč ne moreš početi,« je dodal Šimon Peres. In spomnil, da vojna ni nikoli rešitev. Vojna ni izbira. Vojna je pravzaprav pomanjkanje izbire.
