Tiskane izdaje
Nekaj dni pred srečanjem najvišjih partijskih funkcionarjev na zelo pomembnem partijskem plenumu v Veliki palači narodov so ti proslavili 80. obletnico konca Dolgega pohoda. Ne samo, da je z njim Rdeča armada takrat še mlade Komunistične partije Kitajske (KPK) pobegnila pred pregonom Kuomintanga (Nacionalistične stranke), ampak se je z njim začel tudi vzpon Mao Zedonga na oblast.
Ni naključje, da je kitajski partijski in državni vodja Xi Jinping izbral zadnji delovni dan pred začetkom ponedeljkovega plenarnega zasedanja centralnega komiteja KPK za to, da je imel dolg govor (bral ga je eno uro) o enotnosti udeležencev epskega pohoda ter njihovi predanosti partiji in ideji, za katero so umirali.
»Zmaga Dolgega pohoda nam kaže, da ima človek moč za korakanje, vse dokler ima v srcu vero,« je rekel Xi. »Nacija, ki pozabi svoj izvor, se bo znašla v slepi ulici. Ne glede na to, v kateri fazi je naša stvar in kako velike dosežke smo ustvarili, moramo nadaljevati duh Dolgega pohoda in iti naprej na 'nov Dolgi pohod'.«
Ko je Xi govoril o začetkih socialistične revolucije, katere temelj je bil prvi Dolgi pohod, je naznanil veliko kitajsko oktobrsko evolucijo.
Enotnost kot pogoj
Oktobra 1934 se je okoli 86.000 žensk in moških odpravilo iz jugovzhodne pokrajine Jiangxi na pot, dolgo devet tisoč kilometrov. Čeprav se ta epopeja imenuje Dolgi pohod, je bilo v resnici več kolon, ki so se naslednjih 370 dni premikale proti pokrajini Shaanxi. Tam je bila konec leta 1936 v mestu Yan’an ustanovljena revolucionarna baza. Iz nje sta partijski vrh in Mao osebno vodila kitajsko ljudstvo proti komunistični državi.
Z Dolgim pohodom je povezanih veliko mitov. Veliko število tistih, ki so se z Rdečo armado odpravili na pohod, je ostalo nekje ob poti – bodisi so jih pokosile kuomintanške zasede bodisi bolezen oziroma mraz. Vendar je nedvomno, da je prav ta podvig spremenil naravo kitajskega komunističnega gibanja in ostal večni simbol partijske enotnosti kot pogoja za zmago.
»Danes naš Dolgi pohod pomeni uresničitev dveh stoletnih ciljev in kitajske sanje nacionalne obnove,« je v govoru povedal Xi. Prvi cilj je do leta 2021 spremeniti Kitajsko v srednje razvito državo. Takrat bo KPK praznovala stoletnico obstoja. Drugi cilj pa je do leta 2049 razviti »močno, demokratično, civilizirano, harmonično in moderno socialistično državo«. Tistega leta bo Ljudska republika Kitajska praznovala svoj stoti rojstni dan. Na poti k uresničitvi obeh ciljev ima partijski plenum, ki se začne v ponedeljek, velik pomen.
Vse smernice, tudi
V zahodnih medijih o Xi Jinpingu pogosto pišejo, da je najmočnejši kitajski voditelj po Mao Zedongu. Avstralski sinolog Geremie Barmé ga je poimenoval »glavni vodja za vse« (COE, t. j. chairman of everything). Xi je na čelu skoraj vseh ključnih »vodilnih skupin«, v katerih ustvarjajo strategijo in politiko. Odloča o skoraj vseh pomembnih potezah vlade in pri tem pogosto zanemarja vlogo premiera, ki je na njenem čelu. Prav tako hoče osebno določiti (ali pa vsaj poskuša določiti) vse smernice, celo v književnosti in umetnosti, kar je pred njim počel samo še zdaj že pokojni Mao Zedong.
Nihče do zdaj ni dal aretirati toliko skorumpiranih funkcionarjev – skupaj z nekdanjim članom Stalnega komiteja politbiroja ter dvema poveljnikoma Narodnoosvobodilne vojske (da ne omenjamo partijskega sekretarja Chongqinga in »rdečega princa« Bo Xilaija, sina velikega Bo Yiboja, ki je bil, po nekaterih biografijah, veteran Dolgega pohoda). Nihče si ni upal, tako kot Xi, postaviti po robu Američanom in jim dal vedeti, da se je za čeri v Vzhodnem in Južnokitajskem morju pripravljen vojskovati.
Moč in nemoč
Vendar po drugi strani kaže, je zapisano v tedniku The Economist, da je Xi Jinping prej »mojster ničesar« kakor pa »vodja za vse«. Namreč, več ko ima moči zbrane v rokah, več je med njegovimi prsti lukenj, skozi katere curlja domet njegove avtoritete. Na plenumu se bodo, kot kaže, ukvarjali prav s tem. Viri trdijo, da bo Xi Jinping že na tem zasedanju začel graditi platformo, ki mu bo omogočala, da bo ostal na oblasti najmanj tri mandate, in ne dva, kot je postalo po Maovi smrti običajno. To pomeni, da tokrat ne bo določil svojega naslednika na najvišjih funkcijah (generalni sekretar, predsednik republike in predsednik Centralne vojaške komisije). Ni treba posebej poudarjati, da to več ali manj pomeni tudi odprt boj za oblast. Prav zato poziva k obnovi duha Dolgega pohoda, s katerim se namerava upreti pritiskom močnih interesnih skupin. Sem spadajo lokalni partijski kadri in šefi državnih podjetij pa tudi visoki vojaški oficirji. Vsi skupaj so nezadovoljni, ker bi v primeru temeljite izvedbe reform, ki so neizogibne za to, da bi na novem Dolgem pohodu prišli do dveh stoletnih ciljev, izgubili vpliv pa tudi materialne ugodnosti. Plenum bo zato prva resna preizkušnja Xi Jinpingove politične umetelnosti, karizme in pretkanosti. Vse to je že od nekdaj, tudi v Maovem času, edini recept za obstoj na vrhu KPK. Zato se je zasedanje tudi začelo s temo z začetka revolucije. Morda je biti na čelu evolucije 21. stoletja še težje. Zdi se, da se Xi Jinping tega dobro zaveda.
