Most čez razburkano vodo

Šinso Abe je obiskal Evropo, da bi pogrel navdušenje za nadaljevanje globalizacije.

pon, 20.03.2017, 21:10

Ko je Šinzo Abe v nedeljo krenil na turnejo po Nemčiji, Franciji,­ Belgiji in Italiji, jo je dnevnik ­Jomiuri Šimbun pospremil z ugotovitvijo, da si bo japonski premier prizadeval za most med ZDA in Evropsko unijo.

Glede na geografijo in različne povezave med obalama Atlantika oziroma Pacifika, si je kaj takega težko zamisliti. Vendar je Abe v nedeljo ob srečanju s kanclerko Angelo Merkel potrdil, da si »želi biti Japonska, skupaj z Nemčijo, prva, ki podpira odprte sisteme (trgovine in investicij)«.

Poudaril je, da bo treba določiti pravila, ki bodo omogočala pravično menjavo ter hkrati zagotavljala demokratične kriterije. Japonska in EU bi morali za lažjo združitev moči v boju proti protekcionizmu čim prej podpisati sporazum o ekonomskem partnerstvu. Pogajanja med obema stranema o tej temi so se začela že leta 2013, a so se hitro upočasnila zaradi ovir na poti k podpisu. Ena od njih je lanska japonska odložitev reforme politike do kmetovalcev. Ker se v naslednjih mesecih nakazuje ukinitev protekcionističnih ovir, je mogoče, da bosta o sporazumu soglasni do konca letošnjega leta.

Prednosti Japonske

Za Evropo bi bil to pomemben korak na Vzhod, še posebej v trenutku, ko Amerika na mestu voditelja svobodne trgovine pušča za sabo vakuum. Čeprav se je Kitajska prva ponudila za njeno zamenjavo, ima Japonska kar nekaj prednosti. Tretja gospodarska sila na svetu je članica tako kluba G20 kakor G7. Ne glede na to, da je po indeksu ekonomske svobode v regiji šele na desetem mestu, v svetu pa na 40. (za Hongkongom in Singapurjem, ki sta na obeh seznamih na prvem in drugem mestu), je na seznamu 169 svetovnih držav daleč pred Kitajsko, ki je šele na 111. mestu.

Poleg tega je Japonska pravna država, ki ščiti lastnino, tudi intelektualno. Ne glede na prisotnost korupcije med tesno povezanimi podjetji, politiki, vladnimi agencijami in interesnimi skupinami ima v poslovanju s tujino visoke standarde. S tem lažje zadosti evropskim pogojem transparentnosti kakor Kitajska.

Abe bi si lahko z Angelo Merkel izmenjal izkušnje o pripombah ameriškega predsednika v zvezi s stroški varovanja Japonske oziroma Nemčije. Vendar se Donald Trump ni po naključju v Ovalni pisarni Bele hiše kar 19 sekund rokoval z japonskim premierom, medtem ko kanclerki ni ponudil roke niti takrat, ko so novinarji skandirali »handshake, handshake« (rokovanje, rokovanje). Japonska ima v pacifiškem kontekstu povsem drug pomen za Washington kakor Nemčija v evropskem kontekstu. Na Vzhodu gre za Severno Korejo, še posebej Kitajsko, ki jo Trump obravnava kot najresnejšo izzivalko ameriške dominacije. »Zelo draga obramba«, ki jo Nato in ZDA nudita Nemčiji – kakor je ameriški predsednik zapisal na twitterju in zahteval večje plačilo od Berlina –, za ZDA trenutno ni tako ­pomembna.


Šinzo Abe in Donald Trump. Foto: Nicholas Kamm/AFP Photo

Abe v dobrih odnosih s Trumpom in Angelo Merkel

Poleg tega ni nihče od Abejevih ministrov imenoval Trumpa za »pionirja novega avtoritarnega in šovinističnega mednarodnega gibanja«, kot je storil nemški vodja diplomacije Sigmar Gabriel.­ Japonski premier se zato trenutno lahko pohvali z veliko boljšimi odnosi z Belo hišo kakor kdorkoli v Evropi. Toda kljub temu, ko gre za globalizacijo, stoji Abe trdno ob Angeli Merkel. Umik ZDA iz čezpacifiškega partnerstva (TTP) je bil za Japonsko slaba novica. Vendar eden od razlogov, da je bil to prvi ukaz, ki ga je Trump podpisal po vselitvi v Belo hišo, otežuje tudi japonske odnose z EU. Gre za carine na uvoz avtomobilov na japonsko tržišče. Ameriški predsednik je v tvitu pojasnil, da ne sprejema sporazuma, po katerem bodo ameriške carine na japonske avtomobile znižane, medtem ko bo v obratni smeri Japonska obdržala iste ovire, ki ščitijo njene proizvajalce.

Prav to je eden od razlogov za upočasnitev pogajanj o gospodarskem partnerstvu med Tokiem in Brusljem. Zato je ena stvar to, da Abe in Angela Merkel soglasno ponavljata, kako sta za svobodno trgovino in proti protekcionizmu, nekaj drugega pa, ko je treba to pokazati na lastnem primeru. Japonska je šesta trgovska partnerica EU. Lani je bila med njima ustvarjena menjava v višini 125 milijard evrov, kar je zgolj četrtina obsega trgovine, ki jo Evropa ustvari s Kitajsko. Vendar je Japonska ena največjih vlagateljic v EU ter samo s tem ena od bistvenih ustvarjalk evropskih delovnih mest.

V Aziji cveti globalizacija

Ozračje, ki spremlja Abejevo evropsko turnejo, je še en dokaz, da globalizacija na azijskih tleh ni v krizi. Čeprav je Japonska nekoliko manj odvisna od izvoza kot Kitajska, še naprej odpira tržišče. Tudi za to državo je namreč to način, da se reši razvojne apatije in povrne višjo stopnjo rasti. Dolgoročno je v ospredju institucionalizacija vzhodnoazijske skupnosti, ki bi lahko zrasla iz enega od svobodnotrgovinskih konceptov, ki so trenutno v ospredju na azijskih tleh.

Z zmanjšanjem navdušenja nad TPP je v prednosti regionalno vseobsegajoče gospodarsko partnerstvo (RCCEP), ki obsega deset držav Aseana (skupnost držav jugovzhodne Azije), Kitajsko, Japonsko, Južno Korejo, Indijo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Teh 16 držav tvori polovico svetovnega prebivalstva in približno 30 odstotkov bruto družbenega proizvoda. Toda voditeljica koncepta preusmeritve težišča globalizacije na azijska tla je Kitajska. Japonska je še vedno prepričana, da je njeno mesto v kokpitu globalnega razvoja. Prav zaradi tega je Abe v Evropi. Splača se poslušati, kaj ima povedati.

Prijavi sovražni govor