Tiskane izdaje
»Jaz sem to storil,« je izjavil Uemacu, ko je ob približno 3. uri zjutraj vstopil v policijsko postajo v Cukuiju. »Moj cilj je bil ustvariti svet, v katerem bi težki invalidi lahko živeli doma in bili družbeno aktivni, lahko pa bi bili tudi evtanazirani ob soglasju njihovih skrbnikov,« je pojasnjeval med zaslišanjem. Ob prihodu v policijsko postajo je nosil vrečo, polno krvavih nožev in različnih drugih ostrih predmetov.
Vse odkar je bil zaposlen v ustanovi, kjer je zagrešil zločin, je bil Uemacu svoji okolici znan kot odkriti zagovornik evtanazije. Na Japonskem sicer nimajo zakonov o tej obliki končanja življenja, a tam že dolgo potekajo razprave o pogojih, pod katerimi bi bila ta lahko zakonita. V vsakem primeru je eden izmed njih soglasje osebe, ki zelo trpi, njena bolezen pa je neozdravljiva.
Smrtne žrtve Uemacujevega zločina so bile stare od 19 do 70 let, med njimi je bilo devet moških in deset žensk. V domu Cukui Jamajuri-En, ki stoji v mestecu Sagamihara, kakih 40 kilometrov od Tokia, so prebivale osebe z različnimi, najpogosteje zelo težkimi oblikami duševne zastalosti. Skupaj jih je bilo 149, prebivali pa so v skupinah po 20. Živeli so v hišah, ki so bile opremljene tako, da so kar najbolj spominjale na družinska domovanja.
Ponoči sta v vsaki izmed teh hiš dežurala po dva uslužbenca doma. Po doslej znanih podatkih jih je Uemacu zvezal, preden se je lotil pobijanja njihovih spečih varovancev.
Japonska je danes šokirana tudi zato, ker se tovrstni množični umori v tej državi dogajajo redko. Kar pa ne pomeni, da jih v preteklosti ni bilo. Leta 2001 je nekdanji čistilec v neki osnovni šoli z nožem zabodel in umoril osem otrok. Toda najhujši tovrstni zločin na japonskih tleh doslej je zagrešil milenijski kult Aum Šinrikjo, katerega privrženci so leta 1995 spustili smrtonosni plin sarin na petih postajah tokijske podzemne železnice. Umrlo je 12 ljudi, na tisoče je bilo zastrupljenih.
