Na Karibih čakajo svojega latinskega papeža

Kubanci so vznemirjeni, pripravljajo se na prihod papeža Frančiška, ki je svojo jesensko turnejo zastavil tako, da bo najprej obiskal Havano in druge kraje na Kubi, šele potem bo šel k velikim severnim sosedom v Washington. Po zaslugi prodorne vatikanske diplomacije in papeževih še bolj prodornih pogledov na zahodno poloblo so razmere nenadoma drugačne, kakor so bile pred Bergogliem.

Papež prihaja na Kubo, se je glasila velika zgodovinsko prelomna novica, ko je tja konec prejšnjega stoletja prihajal Janez Pavel II. in ga je na Trgu revolucije pred podobo Cheja Guevare v Havani gostil sam veliki in vrhovni poveljnik Fidel Castro.

Papež prihaja na Kubo, so poudarjeno ponavljali tudi ob obisku Wojtylovega naslednika Ratzingerja. Takrat je bila revolucija že načeta, vendar je družina Castro še neomajno vladala. Hladna vojna, ki se je simbolično končala, ko je padel berlinski zid, je na zahodni polobli takrat še kar trajala.

Most med Kubo in ZDA

Ko v teh dneh Kubanci na vseh ravneh vznemirjeni oznanjajo »Papež prihaja na Kubo!«, se vse skupaj sliši precej drugače kot nekoč. Prihaja papež, ki je najbrž največ storil za to, da se odnosi na zahodni polobli spreminjajo, predvsem pa se spreminjajo razmere v Karibih. Pogovori, ki jih pričakujejo v Havani in potem še v Washingtonu, utegnejo dodatno pripomoči k izboljšanju odnosov med »zgodovinskimi sovražniki«. Papeška diplomacija, ki jo kot papeški državni tajnik vodi nekdanji nuncij v Caracasu Pietro Parolin, razmere v Karibih pozna bolje od drugih diplomacij. Bolj kot drugim ji je jasno, da so se morali Kubanci odpreti in ponuditi roko sosedom tudi zato, ker jih Venezuela prav gotovo ne bo mogla dolgo vzdrževati.

Komentatorji, vešči vatikanskih vedno skrivnostnih političnih potez, turnejo papeža Frančiška primerjajo z obiskom Janeza Pavla II. v njegovi poljski domovini. Takrat se je menda začel tudi po papeževi zaslugi podirati berlinski zid, Poljaki so se prav zaradi Wojtylovega prihoda domov v papeški opravi glasno in tudi politično vrnili h katolištvu. Podobno naj bi Frančišek na Kubi katolikom in vsem drugim, ki niso katoliki, ponudil razloge za to, da bi ostali ali postali verni, trdni katoliki, meni del analitikov.

Primerjava s Poljsko je lahko samo simbolična, ne vzdrži pa resne analize, saj katolištvo na Kubi nima in nikoli ni imelo tolikšne moči, kakor jo je imelo na Poljskem. Kubanska cerkev ima veliko večji politični pomen od svojega vpliva med verniki. Pa razlog za to ni samo polstoletna diktatura pri jezuitih vzgojenega in šolanega Fidela Castra, ampak predvsem dejstvo, da imajo Kubanci afriškega porekla svoje vere, med belimi potomci španskih zavojevalcev pa je zaradi ameriškega vpliva v prejšnjem stoletju tudi več protestantov kot katolikov. Odstotek deklariranih protestantov je dvakrat večji kot delež katolikov.

K maši le peščica

Kubanska cerkev je kadrovsko zelo močna, Vatikan je ves čas revolucije skrbel za izobraževanje duhovnikov in imenovanja škofov. Na Kubi ima Rimskokatoliška cerkev svojega kardinala, poleg njega še dva nadškofa in trinajst škofov, ki skoraj ne vedo, kaj naj s seboj. Med Kubanci je samo dobrega pol milijona takih, ki se imajo za katoliške vernike, komaj dobrih sto tisoč pa jih hodi k maši.

Tudi pred revolucijo razmerje sil ni bilo precej drugačno, le da so se takrat držali Cerkve zdaj že dolgo na Florido izseljeni bogataši in ljudje iz višjega srednjega razreda, povezanost cerkvene in zemljiško-posestniške gospode je bila vedno vzajemno koristna. Zdaj so cerkvenim očetom podobno kot nekoč v vzhodnem delu Evrope ostali predvsem pravi verniki, ki se niso izneverili kljub pritiskom in morebitnim vsakdanjim sitnostim.

Kubanski škofi so lani, že v času sedanjega papeža, ki je tudi v Latinsko Ameriko in ne samo v Vatikan prinesel nov veter, oznanili, da se začenja novo obdobje evangelizacije, novo misionarstvo naj bi duhovno prenovilo ves otok. To so zapisali tudi v pastirski načrt za obdobje od leta 2014 do 2020. Predvsem ameriški poznavalci kubanskih in cerkvenih razmer opozarjajo, da so načrti nerealni, namenjeni so predvsem katolizaciji množic vernikov afrokubanskih religij, to pa Cerkvi tudi pred revolucijo ni nikoli uspelo.

Kuba pričakuje papeža Frančiška že v zelo spremenjeni notranji podobi. Partija bratov Castro še vedno vlada, opozicije ni, ker ni dovoljena. Ker pa se pod pritiskom razkroja sistema, ki so mu tudi po propadu Sovjetske zveze še rekli socialistični, rojevajo novi proizvodni odnosi. Zasebni sektor že zaganja kubanski stroj po pol stoletja stagnacije. Rojevajo se nove elite, ki bodo prej ali slej postale tudi politično glasne.