Tiskane izdaje
Kitajska in Sveti sedež sta tik pred obnovitvijo medsebojnega priznavanja. Visoka kitajska delegacija bo prihodnji mesec odpotovala v Vatikan, diplomatske odnose bodo predvidoma vzpostavili aprila. Z obeh strani je to politična poteza, ki ji pripisujejo velik strateški pomen.
V ozadju tega je verska kontroverznost. Cena tega sporazuma bo namreč moralno sporna, saj bo Sveti sedež za to, da se bo nuncij po skoraj sedmih desetletjih vrnil v Peking, žrtvoval pripadnike kitajske »tihe cerkve«, ki so ves ta čas veliko tvegali, da so ostali zvesti papežu.
Po pisanju italijanskega časopisa Corriere della Sera so predstavniki Vatikana jasno in glasno izjavili, da bi bil od konca marca »prav vsak dan primeren za podpis sporazuma s kitajsko stranjo«. Pogoji za to so bili izpolnjeni prejšnji mesec, ko je Sveti sedež od dveh škofov »tihe cerkve« zahteval, naj se umakneta in prepustita svoj položaj duhovnikoma, ki ju je imenoval Peking.
Partijska skrb za vero
Kitajska je prekinila diplomatske odnose z Vatikanom leta 1951, torej dve leti po vzpostavitvi komunistične države. Pokojni voditelj Mao Zedong ni v celoti prepovedal vere, je pa vztrajal, da morajo biti vse verske dejavnosti pod nadzorom državnih cerkva oziroma »domoljubnih združenj«. Tako je moralo Domoljubno združenje katolikov v hipu prekiniti odnose s Svetim sedežem in papežem, škofi pa so morali biti imenovani znotraj Kitajske in pod strogim nadzorom partijskih organov, ki so skrbeli za verska vprašanja.
Papež Frančišek med obiskom Čila. Foto: AFP
Kljub temu se je število katolikov v tej državi od vzpostavitve komunistične oblasti do danes povečevalo hitreje kot v časih, ko so za pridobivanje novih vernikov skrbeli misijonarji iz Evrope. Del teh vernikov zdaj deluje v okviru Domoljubnega združenja katolikov. Iz uradnih kitajskih podatkov je razvidno, da jih je okoli 6 milijonov. Hkrati je v vseh teh desetletjih na Kitajskem obstajala tudi ilegalna oziroma, kot jo raje imenujejo, »tiha cerkev«, v kateri je zbranih še najmanj toliko vernikov, ki za svojega verskega poglavarja priznavajo papeža. Številne škofe »tihe cerkve« so zaradi vere preganjali in jim dosojali zaporne kazni, dolgi pogovori med vodstvom v Pekingu in Vatikanom pa so bili do zdaj v glavnem neuspešni, in to predvsem zato, ker se strani nista mogli dogovoriti, kako bodo imenovali duhovnike in kako bodo po obnovitvi odnosov ravnali s tistimi, ki jih ima kitajska oblast za nezakonite.
Od začetka odpiranja Kitajske zunanjemu svetu, ki se je začelo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so vsi papeži na čelo prednostnih nalog postavljali obnovitev odnosov z azijsko silo. Vatikan je edina država v Evropi, ki ne le da nima diplomatskih odnosov s Pekingom, temveč priznava tudi Tajvan, kjer je med 25 milijoni prebivalcev od 1,5 do 2 odstotka pripadnikov rimskokatoliške veroizpovedi.
Čeprav so bili tajvanski katoliki od nekdaj zvesti Svetemu sedežu, je dala vatikanska diplomacija že zdavnaj vedeti, da je pripravljena prekiniti diplomatske odnose s Tajpejem, da bi jih vzpostavila s Pekingom. To bi bila za kitajsko partijsko vodstvo pomembna politična točka, vendar se je do zdaj vodstvo v Pekingu čutilo dovolj samozavestno, da je lahko v pogajanjih ohranjalo trdne pozicije. Medsebojno priznanje z Vatikanom je bilo videti zaželeno, ne pa tudi nujno.
Petje med mašo v katoliški cerkvi na Kitajskem. Foto: Stringer/Reuters
Projekt združitve Korej
Zdaj je vprašanje Tajvana znova v ospredju, po eni strani zaradi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se ves čas poigrava z idejo o revidiranju politike »ene Kitajske«, po drugi pa zaradi vse večje možnosti za korejsko združitev.
Z otoplitvijo odnosov med Pjongjangom in Seulom so namreč začeli govoriti o združitvi Korej kot o projektu, v katerem je neznanka le še »kdaj in kako« in nič več »ali je to sploh mogoče«. »Mi smo en narod,« je te dni velikokrat slišati v Južni Koreji, na zimskih olimpijskih igrah v Pjongčangu pa nastopajo športniki z obeh strani 38. vzporednika. Kitajska to spremlja zelo pozorno in jasno je, da ne bo dovolila korejske narodnostne združitve, če pred tem ne bo pripravljena ali celo dosežena kitajska. Tajvan bi se utegnil znajti pod še večjimi pritiski Kitajske. Sporazum z Vatikanom bo zgolj simbolično znamenje, da LR Kitajska prehaja v diplomatsko končnico dolge igre, ki jo je s Tajvanom vodila skoraj sedem desetletij.
Očitki so zdaj usmerjeni proti Vatikanu in papežu Frančišku, ki se je očitno odločil za velike številke in ni pripravljen žrtvovati le Tajvana, ampak tudi kitajske vernike »tihe cerkve«. Cinični analitiki pravijo, da je to največji trg z dušami, na katerem lahko katoliška cerkev nadomesti stalno upadanje števila vernikov v Evropi.
Komunistična partija Kitajske že dolgo proučuje prav katoliško cerkev. Zanima jo, kakšna je skrivnost, ki ji zagotavlja dvatisočletni obstoj, in ali bi se lahko od njenega globalizma česa naučila, tako da bi na Trgu nebeškega miru tudi čez 2000 let še plapolala rdeča zastava s petimi zlatimi zvezdicami. Sporazum je pripravljen. Zdi se, da tokrat brez fige v žepu.
