Na ulicah vre, sprti strani ne popuščata

Že več kot sto dni množice protestnikov vztrajajo na venezuelskih ulicah. V nasilju, ki spremlja proteste, je ugasnilo že prek devetdeset življenj, mnogo več je ranjenih, ogromno priprtih. To je slika nestabilne Venezuele, kjer si protestniki po vsej državi prizadevajo zrušiti vlado predsednika Nicolása Madura. Ljudem je dobesedno prekipelo, saj se država že več let sooča s hudo gospodarsko krizo, ki se odraža v vrtoglavi inflaciji ter hudem pomanjkanju osnovnih živil in zdravil.

Olja na ogenj obupa Venezuelcev pa je konec marca prililo še Maduru naklonjeno vrhovno sodišče, ki je parlamentu, v katerem ima od decembra 2015 večino opozicija, odvzelo pristojnosti. Položaj predsednika, ki mu ob strani stoji vojska, je bil s tem utrjen, »neposlušni parlament« pa utišan.

Maduro, nekdanji šofer avtobusa in sindikalist, se je na položaj predsednika države zavihtel po smrti Huga Chaveza, ki je državi predsedoval med letoma 1999 in 2013. Obdobja Chaveza, splošno znanega kar kot čavizem, se z nostalgijo spominjajo predvsem revnejši, saj je država s subvencijami poskrbela, da so bila živila in druge osnovne življenjske dobrine dostopne vsem, cenjeni občutek enakosti pa so krepile tudi druge socialne reforme. V nizkih cenah osnovnih dobrin so dobiček prepoznale tihotapske združbe; te so pretihotapljene dobrine preprodajale v sosednji Kolumbiji, kjer vladajo konservativne oblasti, ki so s svojimi neoliberalnimi politikami ZDA veliko bliže kot Venezuela.

Venezuela je torej sprta z ZDA, enako – pričakovano ali ne – ne velja za Rusijo. Ruski in venezuelski predsednik sta v nedavnem telefonskem pogovoru z obljubami o poglobljenem gospodarskem sodelovanju potrdila dobre odnose, ruski predsednik Vladimir Putin pa je, kot poroča televizijska mreža Telesur, ki jo med drugim financira tudi Venezuela, izrazil podporo Madurovemu trudu za stabilizacijo razmer v državi.

A dejstvo ostaja, da gospodarsko Venezuela, ki je odvisna predvsem od izvoza nafte, propada. Zlasti zaradi neučinkovitega gospodarjenja in korupcije vladajoče elite, država pa se v iskanju rešitve za manjšanje primanjkljaja javnih financ ne more zanesti niti na prihodke od izvoza nafte zaradi nizkih cen tega energenta. Sanje o socializmu 21. stoletja so se razblinile kot milni mehurček, razočarana ulica si želi zgolj eno – stvari vzeti v svoje roke in, kot je povedala ena izmed protestnic, zagotoviti prihodnost svojim otrokom.

Opozicijski vodja Lopez po novem v hišnem priporu

Protestnikom je nov zagon dala premestitev vodje opozicijskega gibanja Voluntad Popular Leopolda Lopeza iz vojaškega zapora v hišni pripor 8. julija. Lopez je bil spoznan krivega spodbujanja nasilja v protestih leta 2014 in obsojen na štirinajst let zapora. V hišni pripor je bil premeščen zaradi slabega zdravja in nepravilnosti v sodnem postopku, ob tem pa je Lopezova žena Lilian Tintori poudarila, da je bila odločitev o izpustitvi izključno enostranska, saj da pogajanja z Madurom nikakor ne pridejo v poštev. Tintori se je po podporo opozicijskim gibanjem februarja letos odpravila tudi v Belo hišo k predsedniku Donaldu Trumpu, ki je venezuelske oblasti pozval k izpustitvi Lopeza.

Ker so venezuelske oblasti znane po ostrem obračunavanju s svojimi nasprotniki, je opozicija Lopezovo premestitev interpretirala kot znamenje šibkosti Madurove vlade. Seznam sankcioniranih političnih nasprotnikov je dolg, na njem pa se je znašla tudi generalna tožilka Luisa Ortega Díaz. Lojalna venezuelskim oblastem je Ortega Diaz imela ključno vlogo pri preganjanju opozicijskih voditeljev v protestih leta 2014, zaradi ostrih kritik na račun vladajočih pa ima trenutno zamrznjene bančne račune in ne sme zapustiti države, skoraj gotovo je tudi, da bo izgubila svoj položaj.

Prihodnost v novi ustavodajni skupščini?

Maduro nenehno zatrjuje, da je za splošni kaos v državi krivo vmešavanje drugih velesil, v prvi vrsti ZDA, ki domnevno podpirajo opozicijske protestnike. Zato verjame, da je edini način za stabilizacijo razmer v državi korenita sprememba ustave, ki jo bo predvidoma izpeljala 540-članska ustavodajna skupščina, v katero bodo 30. julija izvoljeni tako teritorialni kot sektorski predstavniki. Ker je Maduro očitno pripravljen narediti vse za utrditev svoje oblasti, je opozicija, odločena, da jim ostanki demokratične ureditve ne bodo spolzeli kot pesek med prsti, včeraj izvedla neuraden simbolični referendum, kjer so udeleženci imeli priložnost izraziti svoje mnenje o aktualnih političnih razmerah v državi.

Ker sprti strani neomajno vztrajata pri svojih stališčih, je vse, kar Venezueli ostaja v tem trenutku, upanje. Upanje, da se posledice julijskega dogajanja v državi ne bodo odražale v še obsežnejšem nasilju, v še več smrtnih žrtvah.