Načela nove zunanje politike ZDA

New York – Zunanjo politiko Donalda Trumpa so sprva za­znamovala spotikanja. Eno takšnih je včeraj gladil s sprejemom avstralskega premiera Malcolma Turnbulla, s katerim naj bi imel pozimi živahen telefonski pogovor. Čeprav se je začetni amaterizem nekoliko unesel, predsednik ZDA še vedno rad izreka velike predvolilne obljube, kot je mir na ­Bližnjem vzhodu.

Turnbull je nedvomno dobil priznanje za diplomatsko gesto, ko ni hotel potrditi živahne narave zimskega klica, v katerem naj bi Trump grobo napadel že sklenjen dogovor med državama o sprejemu polovice od 2500 beguncev iz avstralskih begunskih centrov. Avstralec je gentlemansko vztrajal, da so odnosi med državama zelo dobri ter da se je »odkrit pogovor« končal spoštljivo. Toda Trumpova nacionalistična politika je vznemirila tudi mnoge v Avstraliji, ob napovedi o upoštevanju predvsem ameriških interesov ter o večjih plačilih zaveznic za ameriški obrambni ščit so se pojavila vprašanja, ali ni ob ameriških zahtevah čas za tesnejše stike s Kitajsko.

Tillersonova vizija

»Najprej Amerika« je bila tudi osrednja tema v nagovoru ameriškega zunanjega ministra Rexa Tillersona, v katerem je v sredo uslužbencem State Departmenta po tednih molka (in menda učenja) nakazal okostje nove ameriške zunanje politike. Po njegovih besedah so ameriške zunanjepolitične prioritete v prejšnjih desetletjih s poudarjanjem gospodarskih povezav in trgovanja z državami v razvoju »ušle iz ravnotežja«, ki ga bo zato treba znova poiskati. Del tega iskanja bo očitno zmanjšanje skrbi za človekove pravice v odnosih do nekaterih drugih držav, saj naj bi vztrajanje pri takšnih »ameriških vrednotah« otežilo uresničevanje gospodarskih in varnostnih ciljev države.

To se zdi skladno z opozorili Johna Ikenberryja, profesorja mednarodnih odnosov na univerzi Princeton, da najmočnejša država na svetu pod vodstvom Donalda Trumpa sabotira liberalno svetovno ureditev, ki jo je pomagala ustvariti v zadnjih sedmih desetletjih. Po njegovih besedah je to toliko bolj nevarno, ker prihaja z »lahkotnim prezirom do vodil in vrednot liberalne demokracije«, saj predsednik dvomi o legitimnosti zveznih sodnikov, napada medije in ne kaže veliko spoštovanja do ustave ali vladavine prava. Takšen zasuk se dogaja v času krize liberalnih vrednot po vsem svetu, politične sile, ki so varovale liberalno demokracijo, so oslabljene, še najbolj pa jo ogroža skrajnodesničarski populizem. Trump je posledica takšnih zasukov, zdaj pa z močjo Ovalne pisarne še bolj maje temelje svetovne ureditve, je prepričan ­profesor Ikenberry.

Velike obljube

Trumpova toplina do avtoritarnih vladarjev je že dolgo tarča kritik. Prejšnji konec tedna je sprožil nov val ogorčenja, ko je povabil na obisk v Belo hišo razvpitega filipinskega predsednika Rodriga Duterteja. Filipinska vlada se so­oča z obtožbami o na tisoče izvensodnih pobojih v okviru boja proti prepovedanim drogam, Duterte se je celo hvalil, da je pri teh lastnoročno sodeloval. Po trditvah zagovornikov človekovih pravic vabilo pomeni upravičevanje nasilja, Bela hiša pa vztraja, da je to strateška odločitev, skladna s Tillersonovimi besedami, da bodo ameriške vrednote ostale enake, zato pa bo zunanja politika države nekoliko bolj »prilagodljiva«.

Ameriški zunanji minister je predstavil nekatere poglede Washingtona na reševanje kriznih žarišč na čelu s Severno Korejo. Tako nameravajo povečati diplomatski in gospodarski pritisk nanjo, v primež naj bi dali tudi države, ki ne izpolnjujejo dogovorjenih sankcij proti Pjongjangu.

Trump je presenetil z napovedjo, da se je pripravljen pogajati z voditeljem Kim Džong Unom, pomembno vlogo naj bi odigrala Kitajska, ki se je iz predsednikove glavne tarče presukala v pomembnega partnerja pri krotenju Severne Koreje. Po besedah državnega sekretarja bo prihodnji teden na Aljaski z ruskim kolegom Sergejem Lavrovom začel vzpostavljati zaupanje med ­državama.

Trump je po sredinem srečanju s palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom visoko postavil lestvico tudi z zagotovilom, da bodo naredili, »karkoli bo treba«, za vedno izmuzljiv mir na Bližnjem vzhodu. A kot vedno ni razkril podrobnosti o tem, kako namerava oživiti zamrl mirovni proces. Nazadnje je februarja ob obisku Benjamina Netanjahuja sprožil val kritik doma in po svetu, ko je pokazal pripravljenost, da opusti zamisel o dveh državah, dosedanjem temeljnem kamnu bližnjevzhodnih ­mirovnih prizadevanj.