Tiskane izdaje
»Bojkotirajmo filipinski mango. Ne damo mu niti kapljice kitajske vode!« Takšen poziv se je pojavil na kitajskih družabnih omrežjih. To se je zgodilo po tem, ko je Stalno arbitražno sodišče v Haagu 12. julija razsodilo v korist Manile in kitajske ozemeljske težnje v Južnokitajskem morju razglasilo za nelegalne.
Prvi odziv kitajske javnosti je bila jeza nad vsem filipinskim. Ker pa je na mestnih tržnicah in v vse bolj priljubljenih internetnih trgovinah mogoče kupiti mango iz sosednje države, je postalo sadje prvi simbol zaostrenega spora in nepričakovana žrtev ranjenega kitajskega nacionalnega ponosa.
Glede manga so se prodajalci še nekako znašli. Nalepili so oznako »made in China«, nekateri pa so še bolj izrecno dodali »patriotski mango«. To bi moralo pomeniti, da ta mango nima nobene zveze s Filipini.
Težje je z iphonom, ki z ugriznjenim jabolkom nedvomno izraža identiteto. Čeprav je sestavljen na Kitajskem, je za tamkajšnje uporabnike privlačen, ker je ameriški. V dneh po haaški arbitraži in po tem, ko so partijski mediji namignili, da je vsa zadeva glede otočkov in čeri v Južnokitajskem morju pravzaprav ameriška spletka, usmerjena proti kitajskemu vzponu do statusa velesile, so na Kitajskem uničili precej iphona.
Na spletni strani Meipai, na kateri Kitajci delijo svoje videoposnetke in fotografije, so se takoj pojavili posnetki mladeničev in mladenk, ki so pred kamero obračunavali s svojimi iphoni (večinoma iz serije 6). Hodili so po njih in razbijali njihove zaslone. V nekem primeru so model 6+ upognili, kakor da je narejen iz kartona. Na nekem posnetku je videti, kako mobilni telefon zvoni, na zaslonu pa je podoba ameriškega predsednika Baracka Obame. Patriotski lastnik nato z velikim kladivom razbije telefon. Model, ki v kitajskem Apple Shopu stane tisoč dolarjev, gre tako na oltar domovine.
Takoj po tem so prišle na vrsto restavracije KFC. V provincah Hebei, Jiangsu, Shandong in Hunan so se pred njimi zbrali jezni državljani, ki so pozivali vse, ki so se nahajali v njih, naj jih zapustijo. »Bojkotirajmo blago iz Južne Koreje, Japonske, Amerike in Filipinov,« je pozival bloger na weiboju, kitajski različici twitterja. »Ne potujte tja! Če se že ne morete boriti v prvih vrstah, vam ni treba biti aboten državljan, ki tja pošilja naboje!«
Kitajci so se tako še enkrat zaleteli v to, kar imajo najraje: filipinsko sadje, ameriške mobilne telefone in piščančje peruti, spečene po receptu polkovnika Sandersa. Kitajski nacionalizem se je spet oprijel mazohizma. Čeprav je tiskovna agencija Xinhua pozvala državljane, naj se vzdržijo neracionalnih izpadov sovraštva, je prav država izzvala takšno obnašanje posameznikov. Nenehno trdi, da gre za veliko zaroto, in obljublja, da bodo oborožene sile odločno branile suverenost in da Kitajski nihče ne sme odvzeti niti koščka ozemlja.
Ker bi višanje življenjskega standarda in širjenje srednjega razreda po vseh teorijah morali zmanjševati nacionalizem, je za mnoge opazovalce novi val nacionalizma na Kitajskem skrb vzbujajoč.
Podobno so mnogi pričakovali, da bo z večjo prisotnostjo kitajskega kapitala in gospodarstvenikov na afriški celini kitajski rasizem izginil. Zgodilo se je ravno nasprotno. Kitajske šole na vseh ravneh zaposlujejo tujce kot učitelje angleškega jezika. Še posebno v zasebnih šolah, kjer starši plačujejo visoke šolnine. Samoumevno je, da bo angleščino učil nekdo, ki mu je to materni jezik. Zagotovo pa ne bodo zaposlili Indijcev, čeprav je njihova angleščina pogosto pravilnejša in lepša kot angleščina Američanov. Menda zaradi njihove smešne izgovarjave.
To je najpogostejši izgovor, pravi Peter Mu, ustanovitelj šole Boto Education, ki svojim obiskovalcem zagotavlja »akademsko angleščino«, karkoli že to pomeni. Med Kitajci se je oprijelo mnenje, da zgolj belci govorijo dobro angleščino. Številni starši, pove Mu, svoje otroke še naprej usmerjajo h kulturi WASP (white, anglo-saxon, protestant). Menijo, da je ta kultura glede gospodarskih, znanstvenih in kulturnih dosežkov superiorna.
Čeprav Peter Mu zase trdi, da ni niti malo rasist, je novinarju časopisa Global Times brez omahovanja priznal, da s črnimi učitelji nima dobrih izkušenj. Točnost je njihova slaba točka, niso preveč pošteni in se težko držijo pravil. Zanimivo je, da podobno izjavljajo tudi evropski menedžerji podjetij joint-venture o zaposlenih Kitajcih. Seveda sočasno zatrjujejo, da imajo radi Kitajsko in njeno bogato kulturo. Zelo užaljeni pa so, če jih kdo opozori, da svoje delavce obravnavajo na podlagi rasnih predsodkov.
Za kitajsko Komunistično partijo rasizem ni tako velika težava kot nacionalizem. To pa zato, ker se za nacionalističnimi izpadi pogosto skriva nezadovoljstvo z lastno državo oziroma partijo. Voditelji v Pekingu se dobro zavedajo, da ko kdo razbije svoj iphone, hoče s tem sočasno povedati: »Če partija ni sposobna zaščititi kitajskih interesov, potem bomo to storili mi!« Državni mediji zato za ugašanje plamena nacionalizma takoj vbrizgajo protistrup. Da pa se je nacionalizem razplamtel prav iz isker, ki jih je razpihala partija, pa ni več pomembno.
