Najboljša prijatelja? Zakaj ne

Kako pomembno je prijateljstvo v zunanji politiki? Je morda pomembneje, da se samo pogovarjajo?

sob, 13.01.2018, 12:00

»Verjetno imam zelo dobre odnose s Kim Džong Unom,« je ameriški predsednik Donald Trump povedal novinarju časopisa Wall Street Journal. »Dobro se razumem z ljudmi, mislim, da boste presenečeni, …, vendar sem zelo prilagodljiva oseba.« V Pjongjangu se še niso odzvali na te besede.

Predvidevamo lahko, da se Kim Džong Un še ni nehal smejati. Toda po tem, ko je Trump ameriškemu časopisu pojasnil, da to tudi sicer večkrat počne – torej govori marsikaj o nekom, nato pa »naenkrat ta nekdo postane njegov najboljši prijatelj« –, so se mnogi popolnoma resno morali vprašati, ali bi Trump in severnokorejski vodja res lahko postala politična partnerja.

Pravzaprav si je to precej težje predstavljati kakor takšno prijateljstvo med njima, kakršno sta, denimo, sklenila Kim in nekdanji košarkar Dennis Rodman. Vodja ima rad košarko, tako kakor ima nekje v globini svoje duše rad vso ameriško kulturo. Tako kakor je odprl vrata svoje športne dvorane in dovolil, da v njej Rodmanovo moštvo odigra tekmo s severnokorejskimi košarkarji, tako bi bil pripravljen tudi s Trumpom pojesti največji Big Mac in se skupaj z njim smejati tistim, ki verjamejo v podnebne spremembe.

Kim je pravzaprav prilagodljiva oseba. Še včeraj je ameriškemu predsedniku pravil »senilni starec«, že jutri bi lahko postal njegov najboljši prijatelj.

Toda ali bi se kriza tako končala in bi se oba ob dobrem hamburgerju lahko dogovorila o denuklearizaciji? Težko. Takšno prijateljstvo bi v najboljšem primeru omogočilo osvoboditev preostalih treh ameriških državljanov, aretiranih zaradi domnevnega vohunjenja ali »sovražnega delovanja« proti Pjongjangu. Vse drugo je povezano samo z vprašanjem, ki precej presega osebno naklonjenost, celotna zgodba pa se vrača nazaj k temeljnim načelom ideološke in geostrateške delitve iz 20. stoletja: ali je Amerika pripravljena priznati Severno Korejo kot suvereno državo ter končno z njo podpisati mirovni sporazum in tako formalno končati vojno izpred šestih desetletij in pol?

Toda Trump ni bil pripravljen odgovoriti na novinarsko vprašanje, ali se je že kdaj pogovarjal s severnokorejskim voditeljem. »Tega nočem komentirati,« je povedal. »Ne pravim, da sem ali da nisem, ampak samo to, da tega nočem komentirati.«

Ko so se visoki uradni predstavniki obeh Korej 9. januarja po dveh letih usedli za pogajalsko mizo in se hitro dogovorili o prihodu severnokorejske delegacije, športnikov in navijačev na zimske olimpijske igre v Pjongčangu, so se mnogi vprašali, kakšne zasluge imata za to Trump in kitajski predsednik Xi Jinping. Oba sta gotovo precej vplivala na takšen preobrat, če ne zaradi drugega, že zato ker je prvi grozil s »popolnim uničenjem«, drugi pa pozival k umiritvi razmer, tako da sta naključno ali namerno odigrala klišejski vlogi »slabega in dobrega policaja«, zato je Kim Džong Unu ostajalo vse manj možnosti za manipuliranje.

Toda Trump in Xi zato vseeno nista dobra prijatelja, saj se napetosti na Korejskem polotoku večinoma zaostrujejo prav zaradi njune posredne medsebojne tekmovalnosti, ki se poleg tega najočitneje kaže na popolnoma drugih področjih, denimo pri trgovini, nadzoru nad strateškimi pomorskimi prometnimi potmi, odnosu do nadaljnje globalizacije in celo pri prevladi v vesolju. Severna Koreja je zato, ker ob kitajski meji in s kitajsko pomočjo še vedno obstaja takšna, kakršna je, primerna za nadomestni spopad med obstoječo (recimo ji ameriško) in prihajajočo (kitajsko) svetovno ureditvijo, zato Trump in Xi nedvomno zelo vplivata na stopnjevanje in popuščanje napetosti.

»Dobro se razumem z ljudmi, mislim, da boste presenečeni, …, vendar sem zelo prilagodljiva oseba,« o sebi meni ameriški predsednik Donald Trump. Foto: Jonathan Ernst/Reuters

Priznati moramo, da je Amerika, ko se je strinjala z začasno zaustavitvijo skupnih vojaških vaj z Južno Korejo med olimpijskimi igrami, pokazala, da so v Washingtonu dovolj prilagodljivi, da lahko zdaj upamo, da bo mogoče ohraniti mir ali se vsaj izogniti vojaški katastrofi. Zaradi vsega, kar se je zgodilo ta teden in se bo verjetno dogajalo prihodnji mesec in pol (dokler se 25. februarja ne končajo olimpijske igre), imamo dovolj razlogov za zmerni optimizem, ki temelji na tem, da je tako pri Trumpu kot pri Kim Džong Unu vsaj začasno prevladalo razmišljanje, ki daje prednost diplomatskim rešitvam.

Kakšna bo naslednja runda

Najneposrednejši kompliment za politični manever, s katerim je Kim Džong Un začel novo leto, je Kimu izrekel ruski predsednik Vladimir Putin. Na novinarski konferenci v četrtek ga je označil za »pronicljivega in zrelega politika«, ki je nadigral Trumpa. »Prepričan sem, da je g. Kim Džong Un gotovo zmagal v tej rundi,« je povedal Putin in tako hkrati namignil, da tekme še ni konec. Ena od lastnosti leta 2018 bo to, da bodo tisti igralci, ki so dolgo veljali za nepredvidljive, postali najpredvidljivejši, tisti, katerih zunanja politika je desetletja ostajala dosledna, pa bodo postali največji dejavnik tveganja. Zato lahko najbolj zanesljivo napovedujemo prav Kim Džong Unova dejanja.

Kim se gotovo ne bo odpovedal jedrskemu programu, in ker je sporočil, da program ni usmerjen proti nikomur v regiji – torej ne proti Kitajski, ne Rusiji, ne Južni Koreji in ne proti Japonski –, ampak samo proti ZDA, pravzaprav niti ni mogoče pričakovati, da bo na kogar koli odvrgel bombo. Toda nič manj resno ni vprašanje, ali se jo bo spet odločil preizkusiti.

Satelitski posnetki, posneti decembra, kažejo, da se je okrepilo delovanje ob zahodnem vhodu v predor pod goro Mantap, kjer kopičijo izkopano zemljo in se verjetno pripravljajo na še eno poskusno eksplozijo. Prvo vprašanje je, kako bi jo »utrujena gora« prenesla in kako verjetno je, da bi se tako dokončno porušila. Drugo vprašanje se glasi, kako se bo na to odzval »prilagodljivi« Trump, še pomembneje pa je, kako se bo odzval tisti del njegove skupine, ki še naprej zagovarja vojaški poseg in trdi, da se je za poseg bolje odločiti zdaj, ko severnokorejski projektili verjetno še niso popolnoma zanesljivi in zmožni prenesti jedrske konice čez ocean, kakor pa čakati, da projektili dejansko postanejo nevarni.

Če si razmere na Korejskem polotoku predstavljamo kakor ogrlico, s katere so popadali biseri, jih je očitno treba spet povezati v logično zaporedje. Bi bilo to mogoče storiti, če bi Trump in Kim postala prijatelja? To pravzaprav niti ni pomembno. Precej pomembneje je, da se pogovarjata. Ogrlico geostrateškega razmišljanja se da nanizati tudi na telefonsko žico.

Prijavi sovražni govor