Napačni ljudje na napačnih mestih

Nad predsednikom Petrom Porošenkom obupavajo tudi njegovi zahodni »sponzorji«.

Objavljeno
11. december 2017 07.00
Posodobljeno
11. december 2017 07.00

Poleg notranjih nemirov ­oblasti v Kijevu ne ogrožajo le »agresorji« z vzhoda. Ukrajinski »domoljubi« so se zapletli v ostre spore tudi z vzhodnoevropskimi »zaveznicami« Madžarsko, Poljsko in Romunijo,­ zdaj pa zaradi neuspešnega boja proti korupciji počasi izgubljajo potrpljenje tudi njihovi podporniki na Zahodu.

Boris Čibej

Konec prejšnjega tedna so ukrajinske oblasti le spravile za rešetke nekdanjega gruzijskega predsednika in odeškega guvernerja Mihaila Saakašvilija, ki je po sporu z nekdanjim prijateljem, ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom, pozival k novemu prevratu v tej državi, ki je v tem tisočletju doživela že dve »demokratični« revoluciji. Uporni apatrid, ki je izgubil tako gruzijsko kot ukrajinsko državljanstvo, je v priporu takoj začel gladovno stavkati, privržencem pa sporočil, da ne bo klonil in da bo nadaljeval boj proti korumpiranim oblastem na čelu s Porošenkom.

Toda tovrstne obtožbe ukrajinskega predsednika ne letijo več zgolj iz ust domače opozicije. Čedalje več »saakašvilijevskih« kritik njegove neodločenosti, da bi se spoprijel s korupcijo, je slišati tudi iz zahodnih prestolnic. Ruski zunanji minister Sergej Lavrov je pred dnevi na Dunaju najprej potožil, da si na Zahodu še vedno zatiskajo oči pred tem, da njihovi »vazali« v Kijevu nočejo spoštovati minških sporazumov, potem pa dodal, da tuji »sponzorji« Ukrajine, »ZDA in nekatere evropske države javno kritizirajo napade na ukrajinski urad za boj proti korupciji, ki je bil ustanovljen z ameriškim sodelovanjem«.

Telo brez duše

Lavrov je tako spomnil na besede svojega ameriškega kolega Rexa Tillersona, ki je pred enim tednom opozoril Ukrajino, da »boj za njeno telo v Donbasu nima smisla, če izgublja dušo zaradi korupcije«. Njegova tiskovna predstavnica Heather Nauert je bila še bolj ostra: »Nedavni dogodki, kakor so preprečitev protikorupcijske preiskave na visoki ravni, aretacije uslužbencev nacionalnega protikorupcijskega urada (Nabu) in zaseg njihovih občutljivih gradiv, vzbujajo zaskrbljenost nad ukrajinsko zavezanostjo boju proti korupciji. Zdi se, da so ta dejanja del načrta za spodkopavanje neodvisnih protikorupcijskih ustanov, ki so jih ZDA in druge države pomagale vzpostaviti. S tem spodkopavajo javno zaupanje in tvegajo zmanjšanje mednarodne podpore Ukrajini.«

Predstavnica ameriškega zunanjega ministra se je s temi besedami odzvala na (proti)korupcijski škandal, ki je konec novembra pretresel Ukrajino. Ko je po dolgotrajni preiskavi eden od vodilnih Nabujevih preiskovalcev hotel ujeti v past visoko uslužbenko migracijske službe, ta je bila del organizirane združbe, ki je za izdajo potrebnega dovoljenja tujcu zahtevala po 30.000 ameriških dolarjev »nagrade«, se je namreč sam znašel za zapahi, saj so ga med primopredajo podkupnine pričakali pripadniki tajne službe in državnega tožilstva. Namesto proti korupciji se je v Ukrajini začela vojna proti protikorupcijskemu uradu, v kateri je bil eden od vodilnih igralcev glavni državni tožilec Jurij Lucenko. Napadov na Nabu, čigar ustanovitev je bila po poročanju ameriškega nacionalnega Radia Svoboda eden od pogojev, da so v Bruslju ukinili Ukrajincem vizume za turistična potovanja po Evropi, niso mogla ustaviti niti opozorila mednarodnih ukrajinskih sponzorjev s sedežem v Washingtonu, ki sta po državnem prevratu leta 2014 Kijevu obljubila okoli 40 milijard dolarjev posojil.

»Napačni ljudje«

Iz Svetovne banke so sporočili, da ti napadi »ogrožajo sposobnost Ukrajine za boj proti korupciji in povrnitev ukradenega premoženja«, Christine Lagarde, ki vodi Mednarodni denarni sklad, pa je izrazila globoko zaskrbljenost zaradi nedavnih dogodkov, ki lahko ogrozijo ves dosedanji napredek pri vzpostavljanju neodvisnih ustanov za odpravo korupcije na najvišji ravni. Mednarodni pritiski so le delno zalegli. Ukrajinski predstavniki ljudstva sicer (še) niso odstavili vodje Nabuja in umaknili z dnevnega reda zakonodaje, ki bi ogrozila neodvisnost tega urada, so se pa v četrtek na pobudo poslancev vladajoče Porošenkove stranke v ukrajinskem parlamentu z veliko večino glasov znebili dosedanjega predsednika parlamentarne komisije za preprečevanje korupcije.

Da na Zahodu izgubljajo potrpljenje s kijevskimi oblastmi, priča nedavna izjava znanega protiputinovskega »kremljeloga« Andersa Åslunda. »Zdi se, da je Porošenko opustil boj proti korupciji ter vsako ambicijo za gospodarsko rast in sredstva EU oziroma IMF,« je na twitterju zapisal švedski ekonomist, sodelavec Atlantskega sveta in profesor na washingtonski univerzi Georgetown. Konec prejšnjega tedna so v britanski reviji Economist zapisali, da so po zadnji ukrajinski revoluciji ZDA sprejele sankcije proti Rusiji, ukrajinskemu predsedniku Porošenku pa »ukazale«, naj vzpostavi protikorupcijske sile. Ta del načrtov Washingtonu ni uspel, so ugotovili novinarji tednika, ki slovi po »proukrajinski« oziroma »protiruski« usmeritvi.

Kot dokaze za trditve so poleg tožilčevega napada na Nabu, »ki ga je, kot kaže, podpiral tudi Porošenko«, navedli nedavni škandal, ko je notranji minister Arsen Avakov zaščitil svojega korupcije osumljenega sina, primere, ko tožilci preganjajo aktiviste proti korupciji, in spore med različnimi varnostnimi organi, vojsko, policijo in zasebnimi milicami, ki ne služijo prebivalstvu, temveč različnim politikom in oligarhom.

»Zahod je podpiral napačnega človeka v Ukrajini,« je novinar Leonid Beršidski pred dnevi naslovil komentar za ameriško agencijo Bloomberg. Ti »napačni ljudje« so po njegovih besedah podkrepljeni z obljubami o mednarodni pomoči zmagali na volitvah, predstavljajoč se za zahodno usmerjene politike, ki bodo povedli Ukrajino v Evropo. »Pokazali so se za bolj samopostrežne,« je ugotovil komentator. Po njegovih besedah se je Porošenko, ki kljub pritiskom Zahoda doslej ni še niti predstavil obljubljenega zakona o ustanovitvi protikorupcijskega sodišča, z ostrim nastopom proti Saakašviliju, ki kritizira ukrajinskega predsednika iz podobnih razlogov kakor Zahod, pokazal, da je lahko enako »neusmiljen« kot njegov »proruski« predhodnik Viktor Janukovič. Beršidski je prepričan, da Porošenka prijateljsko prepričevanje, pa naj ga bo še toliko, ne bo spremenilo, zato je prebivalcem Ukrajine svetoval: »Če se bodo Ukrajinci otresli apatije in z njim naredili to, kar so storili z Janukovičem – ali pa s tem počakali na nove predsedniške volitve leta 2019 –, takšne napake ne bi smeli več ponoviti.«