Tiskane izdaje
»Pazljivo proučujemo načrt,« je sporočila Severna Koreja, »na podlagi katerega bi napadli Guam.« To bi bil hiter odziv Pjongjanga na grožnje ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je izjavil, da se bosta na Severno Korejo usula »ogenj in jeza«, če bo ogrozil varnost ZDA.
Šlo je za izmenjavo groženj med voditeljema Kim Džong Unom in Trumpom, zaradi katerih se je svet znašel na robu vojne, o kateri spet govorijo kot o otipljivi možnosti.
Ameriški predsednik je občutil zmagoslavje, potem ko je varnostni svet OZN soglasno izglasoval nove sankcije proti Severni Koreji, ki so omejile izvoz najpomembnejšega blaga iz te države in ki jo bodo, kakor je ocenil sam Trump, stale vsaj milijardo dolarjev na leto.
Pjongjang je nato zagrozil, da bo »odločno odgovoril« Ameriki na sankcije, in čeprav je ostro kritiziral tudi Kitajsko in Rusijo, ki sta tokrat glasovali tako kakor vse druge države v 15-članskem organu OZN, se je usmeril predvsem proti Washingtonu oziroma Trumpu kot pobudniku najnovejše akcije proti Kim Džong Unovemu režimu.
Napačni prevod groženj?
»Za Severno Korejo bi bilo najbolje, da nič več ne grozi ZDA,« je opozoril Trump v Bedminstru, kjer je na »delovnem dopustu«. »Sicer se bo morala spoprijeti z ognjem in jezo, kakršnih svet do zdaj še ni videl.« Za Severno Korejo je še posebej nesprejemljivo, da je Trump njenega vodjo označil za »nevarnost zunaj meja normalnega«. Trumpove besede je moral komentirati celo republikanec John McCain, ki je rekel, da ne ve, »o čem pravzaprav govori«. »Nisem prepričan, da je tovrstna retorika koristna,« je izjavil senator in dodal, da si je »že zdavnaj nehal prizadevati razlagati, kaj bi rad predsednik povedal«.
Toda Severna Koreja to še vedno počne. V njenem središču moči oziroma v Kim Džong Unovi palači še naprej poskušajo razložiti vsako Trumpovo besedo. Vprašanje pa je, ali to počnejo pravilno in kakšne so lahko posledice napačnega prevoda takšnih groženj. Načrt napada na Guam, pravi Korejska osrednja tiskovna agencija (KCNA), se nanaša na »vseobsegajoč ogenj« z balističnimi projektili srednjega dosega.
Ni težko pojasniti, zakaj so izbrali prav Guam. Otok s 540 kvadratnimi kilometri površine in 163.000 prebivalci je kolonija ZDA, na kateri ameriška vojaška oporišča zasedajo skoraj 30 odstotkov skupne površine otoka. Pomorsko oporišče deluje v Sumayju, letalsko oporišče Andersen v Yigoju, mornariška računalniška in telokomunikacijska postaja v Barrigadi in Finnegayanu, združeni mornariški in letalski objekti združene regije Mariana pa oskrbujejo jedrske podmornice, posebne enote in strateške bombnike, ki vzletajo s te točke, kadar se odpravljajo na polet nad Korejskim polotokom in japonskim ozemljem.
Ta teden so iz Južne Dakote na Guam dostavili dva bombnika B-1B lancer, da bi sodelovala v manevrih skupaj z južnokorejsko in japonsko vojsko. Tudi prejšnji mesec so ameriški bombniki poleteli iz oporišča na Guamu, da bi grozeče preletavali Korejski polotok ter se tako odzvali na severnokorejsko poskusno izstrelitev medcelinskega balističnega projektila, o katerem menijo, da bi lahko dosegel celo New York. Pjongjang, skratka, dobro ve, zakaj pripravlja »podroben načrt« napada na Guam.
Drugo vprašanje je, ali Severna Koreja res zmore natančno zadeti cilje, oddaljene približno 3500 kilometrov. Najnovejši poskusi medcelinskih raket so pokazali, da je njihova tehnologija precej napredovala, vendar lahko tuji vojaški strokovnjaki samo ugibajo, kakšne bojne konice bi Kim Džong Unova vojska lahko namestila nanje oziroma kako verjeten je jedrski napad.
Regija je dosegla vrelišče
Tudi raketiranje Guama z »navadnimi« konicami bi bilo pravzaprav samomorilsko dejanje Severne Koreje, zato se večina tujih analitikov strinja, da to ni zelo verjetno. Toda Kim Džong Un ne namerava poklekniti pred sankcijami, in če so sankcije tokrat res učinkovite in če je mogoče z njimi škoditi njegovemu jedrskemu in raketnemu programu, ne moremo popolnoma izključiti obupanega dokazovanja tega, da ima svet res opraviti z jedrsko silo.
»Vsakič ko rožljajo z orožjem v tem delu sveta, je Guam sestavni del predstave,« pravi Robert F. Underwood, predsednik univerze na Guamu in nekdanji predstavnik otoka v ameriškem kongresu. »Ljudje odgovarjajo, da nočejo biti tarča. Smo konica kopja, toda zakaj ne bi občasno bili tista druga stran kopja?«
Analitiki kljub vsemu trdijo, da ni nobenih znakov, da se bo vojna kmalu začela. Pred napadom na Severno Korejo bi morali najprej evakuirati ameriške civiliste iz Južne Koreje, v regijo pa bi morale priti dodatne ameriške vojaške enote, med drugim vojaške ladje in podmornice, oborožene z vodenimi raketami. Vsaj dve, še bolje pa tri letalonosilke bi morale biti blizu Korejskega polotoka, če bi se ameriška vojska res pripravljala na poseg, kajti če bi bila cilj jedrska oporišča v Severni Koreji, bi ameriške rakete najprej morale onesposobiti obrambo, postavljeno v širokih krogih okoli njih. V prihodnjih dneh bomo zato opazovali prav to, koliko ameriških ladij in letal bo prispelo v regijo, ki je dosegla vrelišče. Ali bo Kim Džong Un vse skupaj mirno opazoval, bomo šele videli.
