Napetost na Korejskem polotoku: Diplomacija z okusom kimčija

Maratonska pogajanja med predstavniki obeh Korej so se v ponedeljek nadaljevala v vasi Panmundžom, na demilitariziranem območju, ki ločuje obe državi. Toda obe strani še naprej ponavljata ista stavka.

»Ugasnite zvočnike!« zahteva Severna Koreja. Seul obtožuje, da s pomočjo zvočnikov, nameščenih ob bodeči žici, oddaja propagandna sporočila, ki občasno neposredno kritizirajo vodjo Kim Džong Una, ter s tem povečuje napetost. »Opravičite se!« zahteva Južna Koreja. Pjongjang obtožuje, da južno od razmejitvene črte podtika zemeljske mine, ki so ranile dva južnokorejska vojaka.

Za zdaj ni nobena od strani še ničesar ukrenila, zato so razmere na Korejskem polotoku še naprej napete. Zaradi možnih zapletov, ki bi lahko vodili v pravi oboroženi spopad, je živčna vsa regija.

Severna Koreja je v nedeljo odposlala 50 od 70 podmornic na neznano nalogo. Čeprav temeljijo na zastareli tehnologiji in so dovolj glasne, da jih je mogoče odkriti, južnokorejski in ameriški radarji težko spremljajo vsako posebej. Preprosto jih je preveč. Glede na to, da je severnokorejska podmornica leta 2010 torpedirala in potopila južnokorejsko korveto Čeonan, kar Pjongjang ni nikoli priznal, je strah pred možnimi incidenti povsem razumljiv. Vendar politični analitiki v Pekingu menijo, da glavna tarča tokratnega severnokorejskega manevra ni Južna Koreja, ampak Kitajska.

Ultimat in pogajanja

Pomenljivo je, piše v uvodniku partijskega glasila Global Times, da je napetost narasla deset dni pred veliko vojaško parado, ki bo ob obletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad Japonsko potekala 3. septembra v Pekingu. Južnokorejska predsednica Park Geun Hje je potrdila svojo udeležbo. Na slavnostnem odru bo sedela poleg kitajskega partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga. Pjongjang poskuša ustvariti krizo, ki bi ji preprečila odhod na Kitajsko.

Čeprav severnokorejski mediji trdijo, da se je več kot milijon mladih prostovoljno prijavilo za služenje vojske, da bi se borili proti »marionetni vladi« na jugu polotoka, se Kitajcem ne zdi, da bi lahko nastala vojna. Pjongjang je sprva dal Seulu čas do sobote, da prekine oddajanje zvočnikov ter se s tem izogne artilerijskem napadu in še kateremu drugemu maščevanju. Nato je prav Severna Koreja predlagala pogajanja. Še več, na pogajanja je poslala podpredsednika nacionalne obrambne komisije Hvang Pjong Soja, ki naj bi bil dejansko drugi človek v državi in najzaupnejši sodelavec vodje Kim Džong Una. Nič od tega ne kaže, da bi načrtovali ­oboroženi napad.

Kitajski analitiki opozarjajo, da se vse to dogaja bo 23. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Pekingom in Seulom. Takrat je bil, pravi Zhao Lixin, direktor oddelka za mednarodno politiko na univerzi Yanbian, »narejen velik prispevek k razbitju hladnovojnih struktur moči«. Čeprav sta Južna Koreja in Kitajska dva različna svetova, pravi profesor Zhao, jima je uspelo ustvariti zavidljiv »diplomatski čudež«, ki je obogaten z blagovno menjavo v vrednosti več kot 300 milijard ameriških dolarjev. Ko gre za prihodnost Korejskega polotoka, ima Peking vsebinsko bolj bogat dialog s Seulom kakor s ­Pjongjangom.

Vloga osvoboditelja

Prav zato, menijo kitajski analitiki, hoče Severna Koreja južnokorejski predsednici Park Geun Hje preprečiti, da bi se naslednji teden pojavila na Trgu nebeškega miru. Na parado je bil povabljen tudi vodja Kim Džong Un, toda na vabilo ni odgovoril. S tem je posredno zavrnil kitajski poskus, da na veliki proslavi zmage nad fašizmom v Aziji zbere sosednje države ter s tem poudari svojo vlogo osvoboditelja v drugi svetovni vojni. Kim tudi ni sprejel vabila ruskega predsednika Vladimirja Putina, da se 9. maja udeleži parade v Moskvi. Toda tokrat ima več razlogov, da ostane doma.

Kitajska parada namreč poudarja protijaponska čustva in je začinjena s kitajskim nacionalizmom, kar Korejcem ne prija preveč, čeprav tudi sami niso zadovoljni z vztrajnim zavračanjem japonskega premiera Šinza Abeja, da se opraviči za zločine, storjene v kolonialnem obdobju. Poleg tega je dal Kim Džong Un že večkrat vedeti, da je obdobje plesanja Severne Koreje po kitajskem ritmu končano.

Pjongjang je odvisen od pomoči, ki mu jo daje velika soseda v obliki energentov, gnojila in hrane, a tudi Peking je odvisen od severnokorejske odločitve za mir oziroma za vojno. Če bi namreč v severozahodni Aziji izbruhnil resen oboroženi spopad, ki bi vključeval Japonsko in ZDA, bi se raztreščila celotna Xi Jinpingova strategija »svilne ceste« in »ekonomskega pasu«.

Medtem ko se pogajanja v Panmundžomu nadaljujejo, Severna Koreja nadaljuje priprave na vojno. Na prvo bojno črto je postavila amfibijska vozila, ki so glavno sredstvo njene infiltracije, premika pa se tudi artilerija. Južna Koreja je odpoklicala šest bojnih letal, ki so sodelovala v skupnih vajah z ameriškimi enotami na Aljaski. Obe strani sta pripravljeni na vojno, ki ne bo izbruhnila. Tokrat ne. Vojne vsaj toliko časa ne bo, dokler v baraki sredi demilitariziranega območja poteka dialog. Pa čeprav z močnim priokusom kimčija, s katerim si želi Kim Džong Un začiniti pekinško parado.