Nato: dodatno oboroževanje ni rešitev

V ukrajinskem konfliktu se napetosti med Rusijo in Zahodom samo še stopnjujejo. Moskva zadnje čase Natu že odkrito očita protirusko kampanjo, na Zahodu pa vse več analitikov resno razpravlja o možnem ruskem vojaškem posredovanju v Ukrajini.

Napetosti je ob vse ostrejših in zdaj tudi že obojestransko uvedenih gospodarskih sankcijah dodatno zaostril še nedavni obisk odhajajočega generalnega sekretarja Nata Andersa Fogha Rasmussena v Kijevu. Po njem je ruski veleposlanik pri Natu Aleksander Gruško zahodni vojaški zvezi odkrito očital, da vodi načrtno »protirusko kampanjo« in da, namesto da bi jo v Ukrajini skrbelo za žrtve in begunce, le enostransko podpihuje kijevsko vodstvo, krizo pa izkorišča za pozivanje članic k dodatnemu oboroževanju in novemu sovraštvu do Rusije. Po Gruškovih besedah Nato v Črnem morju kopiči svoje vojaško ladjevje, kar naj bi bilo v nasprotju z vsemi mednarodnimi sporazumi in nikakor ne prispeva k deeskalaciji konflikta. Vodi kvečjemu v novo hladno vojno, kajti Moskva bo na vse te izzive prisiljena poiskati ustrezen vojaški odgovor. Retorika, ki jo je vse pogosteje slišati na obeh straneh, tudi zaradi takšnih izjav, že postaja vse bolj podobna tisti iz časov hladne vojne, v odnosu z Rusijo pa smo se že znašli v fazi eskalacije, iz katere nobena stran ne najde smiselnega izhoda.

Nesmiselno rožljanje orožja

V Natu se generali dobro zavedajo, da nimajo ustreznega odgovora na morebitno Putinovo vojaško zaostrovanje razmer. Večja vojaška prisotnost Nata na vzhodnih mejah ne spreminja ničesar. Nekoliko lahko pomiri zaradi Rusije vznemirjene vzhodnoevropske članice, vendar takšno postavljanje novega »berlinskega zidu« v nobenem primeru ne rešuje ukrajinskega problema. Podobno nesmiselno je tudi dodatno zahodno oboroževanje Ukrajine, ki da naj bi bila s tem lažje kos morebitnim ruskim vojaškim pritiskom.

Vojaško problema torej ni mogoče rešiti, ne da bi v osrčju Evrope tvegali spopad širših razsežnosti. Putin to zelo spretno izkorišča, v Natu pa je pred septembrskim vrhom zavezništva, med katerim se bodo morali ukvarjati tudi z Ukrajino, čutiti vse več negotovosti, kaj narediti z Rusijo in kako odnose spraviti vsaj približno nazaj v normalne tirnice.

Z nedavno izjavo generalnega sekretarja pakta Andersa Fogha Rasmussena, da »z Rusijo ne bo več mogoče ravnati tako kot doslej«, se je načeloma mogoče strinjati. Čas po hladni vojni, ko bi se bilo treba dogovoriti o novi evropski varnostni arhitekturi, je bil očitno zapravljen. Nekoliko je smiselna tudi Rasmussenova ugotovitev, da bodo morale članice Nata v prihodnje več pozornosti nameniti svoji obrambi, povsem kontraproduktivno pa v sedanjih evropskih kriznih razmerah delujeta njegovo pozivanje k povečanju vojaških izdatkov pakta in strašenje z Rusijo, ki da naj bi z zasedbo Krima, kot je Rasmussen dejal v enem izmed intervjujev, povzročila najmanj takšen varnostnopolitični preobrat, kot sta bila padec zidu konec leta 1989 in teroristični napad 11. septembra 2001.

Rusija ne ogroža članic Nata

Večini evropskih vojaških strokovnjakov se strašenje z Rusijo, ki da naj bi do leta 2020 v nova orožja investirala nič manj kot 600 milijard evrov, zdi navadno pretiravanje. Po eni strani močno dvomijo, da bi Putinu v prihodnjih šestih letih uspelo spraviti skupaj toliko denarja za novo orožje, po drugi pa se jim zdi nesmiselna trditev, da bi Rusija lahko postala resna vojaška grožnja Evropi. »Niti ena članica Nata ni na prav noben način ogrožena,« je pred časom v intervjuju za DW dejal nemški vojaški strokovnjak Alexander S. Neu. »Gre za razpihovanje histerije, ki naj bi Natu v javnosti povrnila nekaj njegove nekdanje atraktivnosti.« Grožnje z mednarodnim terorizmom so se izpele, Rusija pa bi zdaj spet lahko prišla prav kot stari sovražnik. Članice je pač treba nekako prepričati, naj le povečajo stroške za oboroževanje, ki jih je finančna kriza dodatno oklestila. To pa ne bo lahka naloga.

Celo v Nemčiji, ki je ob Poljski med večjimi evropskimi državami najbližje ukrajinskemu konfliktu in je finančna kriza ni prizadela, ni zaznati posluha za Rasmussenove zahteve. Da so evropske prioritete drugje, je izjavila celo obrambna ministrica Ursula von der Leyen. Takšnim evropskim državam, kot so Španija, Italija in celo vojaško močna Francija, pa zdaj ne pride na misel, da bi denar namenjale dodatnemu oboroževanju. Njihovi zdaj največji sovražniki so še vedno domači socialni problemi in težave s fiskalnim sistemom, ne pa Nato, ki je po prepričanju večine evropskih varnostnih strokovnjakov še vedno dovolj močan, da lahko obrani Evropo. Že zgolj evropske članice so v klasični oborožitvi vojaško še vedno bistveno močnejše od Rusije tako po številu vojakov kot tankov in druge vojaške tehnike, če upoštevamo kakovost te oborožitve, pa si res ni treba delati prav nobenih skrbi.

Rasmussenov labodji spev

Evropski del Nata bi se moral posodobiti, kar velja predvsem za transportna letala in komunikacijsko tehniko, pravijo strokovnjaki, vendar so te težave bistveno starejše od ukrajinske krize, denar zanje (najmanj tretjino) pa bi bilo mogoče privarčevati tudi z učinkovitejšim poenotenjem oborožitvenih sistemov in oborožitve.

Kriza v Ukrajini je torej zgolj priročen izgovor za odhajajočega »ameriškega vazala« Rasmussena, kot mu pravi nemški strokovnjak za varnostna vprašanja Christian Mölling, da še zadnjič, preden ga jeseni zamenja novi generalni sekretar, poskusi uveljaviti ameriške interese. Vendar v Evropi kakšnega velikega dodatnega oboroževanja – razen v »homeopatskih odmerkih«, kot pravi Mölling – ne kaže pričakovati. Prvič ne zato, ker zaradi krize še vedno ni dovolj denarja in politične pripravljenosti za oboroževanje, še bolj pa zato, ker ukrajinske krize po prepričanju večine Evropejcev ni mogoče rešiti z vojaškimi pritiski, še manj pa z vojaškimi sredstvi. Edina rešitev je politična.