Tiskane izdaje
»V Ameriki so nekateri prepričani, da Kitajska v mednarodnih odnosih prevzema vlogo ZDA, in to je osnovna napaka,« je danes na tiskovni konferenci dejal kitajski zunanji minister Wang Yi. »Celo če obstaja tekma med Kitajsko in ZDA, bi moralo to tekmovanje biti pozitivno, kot je običajno v mednarodnih odnosih.«
Kitajski zunanji minister običajno le enkrat na leto odgovarja na novinarska vprašanja, in to med zasedanjem najvišjega zakonodajnega telesa. To je hkrati priložnost za neposredno razpravljanje o perečih zunanjepolitičnih vprašanjih. Tokrat se je to nanašalo na dve največji gospodarstvi sveta, ki vse bolj spominjata na sumoborca v zoženi svetovni areni.
Obisk v ZDA
Kljub pozivom k partnerstvu je Wang Yi opozoril, da azijska sila ne bo sedela križemrok, če bo predsednik Donald Trump začel trgovinsko vojno proti njej. »Kitajska se bo morala odzvati z upravičenim in nujnim odgovorom,« je dejal.
Le nekaj ur po ministrovem srečanju z novinarji je kitajski statistični urad objavil, da se je kitajski izvoz v ZDA februarja v primerjavi z letom prej povečal za 46,1 odstotka, presežek v izmenjavi s to državo pa je ta mesec znašal blizu 21 milijard dolarjev. Že ti dve številki ne zbujata kaj dosti upanja na izboljšanje odnosov med kitajskim političnim vodstvom in Trumpom, v čigar zunanji politiki je ena izmed redkih stalnic prav zahteva po zmanjšanju primanjkljaja.
Trgovinska vojna z ZDA bi bila v tej fazi razvoja veliko nevarnejša za Kitajsko od hladne vojne, zato je že ob prvih napovedih, da bi se lahko zgodilo kaj takega, predsednik Xi Jinping poslal v Washington svojega najbolj zanesljivega gospodarskega svetovalca Liu Heja.
Liujev obisk v ZDA je bil najboljši prikaz resničnih odnosov med obema silama. Kot član politbiroja in glavni strateg kitajskega gospodarskega razvoja je Liu sporočil Washingtonu, da prihaja s 40 visokimi funkcionarji iz različnih sektorjev, ameriška stran pa je zavrnila tako veliko delegacijo, da je lahko Liu He na koncu pripeljal s seboj le 10 sodelavcev, in to predvsem z ravni ministrovih namestnikov.
Za Liu Heja je bil največji problem vprašanje, s kom se je v Washingtonu smiselno pogovarjati o trgovinskih napetostih. Vodstvo v Pekingu si je v minulih mesecih prizadevalo odpreti kanale za osebno komuniciranje s finančnim ministrom Stevenom Mnuchinom, Trumpovim zetom Jaredom Kushnerjem in ministrom za trgovino Wilburjem Rossom. Ko se je Liu znašel v ZDA, je bil prvi od omenjene trojice zaseden predvsem z domačimi problemi, usoda drugega je postala negotova, vloga tretjega pa močno marginalizirana.
Ko iskreno pomeni
Naloga Liu Heja, da poskrbi za obnovitev pretrganega »vseobsegajočega gospodarskega dialoga« z Washingtonom, tokrat ni bila izpolnjena. To pomeni, da je prizorišče za morebitno trgovinsko vojno ostalo nevarno odprto.
Problem je v tem, da je za Trumpa najpomembnejša prav številka, ki kaže gibanje kitajskega presežka v izmenjavi z ZDA. Iz nje izhaja tudi nadaljnja ameriška politika do Korejskega polotoka, Tajvana in Južnokitajskega morja. Čeprav ameriški analitiki opozarjajo, da ZDA niso pripravljene na trgovinsko vojno že zato, ker Trump ne ve, kaj hoče, še manj pa, kako odgovoriti na kitajske protiukrepe, se tveganje skriva predvsem v tem, da utegne ameriški predsednik sprožiti nekaj podobnega spopadu borcev mešanih veščin.
Wang Yiejevo prepričevanje, da Kitajski ni do tega, da bi strmoglavila ZDA s prestola in prevladala na svetu, Trumpu nič ne pomeni. Kot poslovnež spremlja zgolj številke. Te govorijo nasprotno: kitajski skupni izvoz se je februarja povečal za 44,5 odstotka in tako bistveno presegel napovedi analitikov, ki so pričakovali 13,6-odstotno povečanje. Hkrati se je uvoz povečal za pičlih 6,3 odstotka, kar je precej manj od pričakovanih 9,7 odstotka. Na takšnih temeljih partnerstvo ne more pobegniti iz arene za sumoborce.
