Tiskane izdaje
Možnosti za oživitev izrelsko-palestinskega mirovnega procesa so majhne, četudi vse vpletene strani vztrajajo, da je njihov končni cilj ustanovitev palestinske države. Dvom o iskrenosti izraelskih stališč na Zahodu vzbuja predvsem nadaljevanje gradnje judovskih naselbin na Zahodnem bregu.
Na drugi strani Izrael z velikim nelagodjem spremlja evropsko snubljenje Irana, ki kljub gospodarskemu zbliževanju z EU še vedno podpira uničenje judovske države. Napetosti med Izraelom in Zahodom ni težko spregledati. Njuni kompleksni odnosi so izpostavljeni resnim preizkušnjam. Z vidika izraelskih predstavnikov je ključni problem predvsem v pomanjkanju razumevanja položaja judovske države in groženj, s katerimi se ta sooča.
Robert Ilatov, vodja delegacije odbora za zunanjo politiko in obrambo v izraelskem parlamentu, ki je ta teden obiskala Ljubljano in se sestala s predstavniki slovenske države, je prepričan, da vprašanje medsedbojnih odnosov »ni vprašanje za Izrael, ampak za Zahod«. V pogovoru za Delo je poudaril, da miru na Bližnjem vzhodu nikakor ni možno izsiliti. Po njegovih besedah se je najprej treba odločiti, kakšen je končni cilj: ustanovitev palestinske države namreč ne bo nujno prinesla tudi miru, tega ne bo prinesla niti ustavitev sporne gradnje judovskih naselbin. Ilatov meni, da je problem predvsem političen. Zahod mora najprej pojasniti, kdo bo odgovoren za kakršen koli dogovor s Palestinci oziroma za palestinsko državo, v kolikor se ta vzpostavi.
Rešitev dveh držav
V Uzbekistanu rojeni član kneseta, kjer sedi kot predstavnik nacionalistične stranke Izrael, moj dom (Yisrael Beiteinu), znane predvsem po zastopanju stališč judovskih priseljencev iz ozemlja nekdanje Sovjetske zveze in na trenutke nepopustljivem pristopu do Palestincev, predstavlja barve ene najbolj kontroverznih sil v izraelski politiki. Stranka, ki jo vodi Avigdor Lieberman, trenutni obrambni minister, se je letos spomladi pridružila vladi Benjamina Netanjahuja. Njene politike so pogosto tarča ostrih kritik tako z levice kot desnice, nič manj naklonjeni ji niso v palestinskih krogih, kljub temu da uradno podpira ustanovitev palestinske države. Stranka se je še do pred nekaj let nazaj zavzemala za ponovno okupacijo Gaze, prepričana, da bi bil to edini način zaustavitve raketnih napadov na Izrael. A od takrat je obrnila ploščo.
Lieberman je ta teden med odmevnim intervjujem za osrednji palestinski časopis poudaril, da Izrael nima nikakršnega namena ponovno okupirati Gaze, nasprotno, pripravljen jo je obnoviti in umakniti blokado, če se raketni napadi prenehajo. Dejal je tudi, da bi morali deli judovske države z visoko koncentracijo arabskega prebivalstva postati del nove palestinske države, zamenjati bi jih morali za judovske naselbine na palestinskih ozemljih. Zahod gradnjo judovskih naselbin globoko v notranjosti palestinskih ozemlji še naprej vidi kot eno glavnih ovir za dosego miru in kot dokaz neiskrenosti Izraela glede tega, kaj si dejansko želi. Toda po mnenju Ilatova in večine izraelskih politikov se vprašanju naselbin namenja preveč časa. »Vsem je jasno, da bodo določeni deli naselbin ostali, da jih Izrael ne bo umaknil, vendar bo zato dal določene kompenzacije v obliki ozemlja,« je pojasnil. Ostale bo porušil. Po njegovem pripovedovanju se je podobno zgodilo ob podpisu miru z Egiptom, kjer so podrli naselja na Sinaju, ter v Gazi ob umiku leta 2005.
Še preden se to lahko zgodi, je treba doseči dogovor. Vprašanje je le, s kom. Zadnje volitve na palestinskih ozemljih so bile leta 2006. Mahmud Abas nima večine, kar je tudi razlog, zakaj ne gre na volitve. »Kako lahko potem zahtevajo od nas, da se pogovarjamo z njim?« »Tudi če se prizna Palestino, je vprašanje, ali bo vodstvo palestinske oblasti uspelo obdržati oblast nad teritorijem [ki ga nadzoruje]. Zato je zelo pomembno, da evropski partnerji ne samo slišijo izraelsko stran, ampak tudi izraelske skrbi,« je povedal sogovornik. »Če [Abas] nima večinske podpore med palestinci, tudi nima mandata za pogajanja.« V najhujšem primeru se lahko na Zahodnem bregu ponovi Gaza, »tam mu ni uspelo obdržati oblasti, ker je Hamas dejansko bolj močan. Če kdo misli, da je na Zahodnem bregu situacija drugačna, se moti,« je opozoril Ilatov.
Teror je teror
Ključni problem v odnosih z EU in ZDA se po mnenju izraelskih predstavnikov skriva v pomanjkanju razumevanja položaja judovske države in groženj, s katerimi se ta sooča. V dosti primerih so te grožnje skupne. Teroristi v Evropi delujejo proti civilistom, tako kot to počnejo v Izraelu, je pojasnil sogovornik. »Teror je teror in razlogi zanj so povsod enaki. Nikakršne razlike ni med člani Islamske države in Hamasa, eni in drugi ubijajo muslimane. Ko se je Hamas povzdignil na oblast v Gazi, je bilo veliko primerov, ko so po ulicah ubijali svoje ljudi. Podobno se dogaja z Islamsko državo.«
Uradni Tel Aviv po pisanju izraelskih medijev že nekaj časa upa, da bodo evropske izkušnje s terorizmom pripeljale do poenotenja stališč med Zahodom in Izraelom tudi glede Irana. Želje izraelskih oblasti se do sedaj niso uresničile. Evropa in ZDA vztrajata pri zbliževanju z Iranom, ker verjameta, da bosta od tega imele več koristi kot škode. V Izraelu, nasprotno, ne vidijo bistvene ločnice med vprašanjem islamske republike in razmerami v regiji, zlasti pa v Siriji, proti kateri evropski politiki pogosto pogledujejo z grozo in občutkom nemoči. »Iran, ki ga Evropa snubi, na strani Bašarja al Asada ubija sirske državljane, svet pa molči. Ali to počne s pomočjo Hezbolaha ali njihovih pomočnikov ali iranskega denarja, ni važno. Iran je vpleten tudi v konflikt v Jemnu in povsod, kjer so šiiti v manjšini, in poskuša povzročiti kaos,« je povedal Izraelec.
Izraelska oblast nima po njegovih besedah nobene želje, da bi se vpletla v proces reševanja konflikta na drugi strani Golanske planote. Edini interes Izraela je, da orožje, ki bi spremenilo ravnotežje v odnosu do njegovih sosed, ne bi prišlo do terorističnih organizacij, kakršna je libanonski Hezbolah. »Če se to zgodi, nismo pripravljeni zgolj mirno gledati,« je bil jasen Ilatov. »Naša najvišja prioriteta je varnost naših državljanov. Smo v dialogu s komerkoli smo lahko, z EU, ZDA, Turčijo in Rusijo. Nočemo se vpletati v sirski konflikt, dovolj imamo svojih problemov.«
