Tiskane izdaje
Delavci Nissanove tovarne v zvezni državi Misisipi na jugu ZDA so s prepričljivo večino sklenili, da nočejo sindikata. Že drugič v treh letih je sindikat delavcev v avtomobilski industriji UAW organiziral takšne volitve in tako kot pri Volkswagnu v Tennesseeju tudi tokrat izgubil.
Po dveh dneh glasovanja v mestu Canton je krepko več kot 60 odstotkov zaposlenih z glasovalno pravico v veliki tovarni japonskega Nissana menilo, da v podjetju ne potrebujejo sindikata. Poraz ni boleč samo zaradi prepričljive zavrnitve, leta dolg pohod na Nissanovo tovarno je bil načrtovan kot izhodišče za osvajanje sindikatom skoraj sovražnega juga ZDA. Z bojem za zaposlene pri Nissanu bi lahko prepričevali tudi delavce v tovarnah Mercedes-Benza, Volkswagna in Tesle, da so kolektivna pogajanja najbolj učinkovito orodje za izboljšanje razmer.
Združeni avto delavci, kot se uradno imenuje sindikat UAW, sicer še niso vrgli puške v koruzo in poskušajo s pravniškimi manevri poraz preobrniti v zmago. V petek so pri nacionalni komisiji za delavske odnose vložili več pritožb zaradi nepoštenih delovnih praks, češ da je vodstvo Nissana zastraševalo zaposlene in tako očrnilo glasovanje, da to ni bilo več pošteno. Toda po mnenju analitikov to ne bo pomagalo, saj tudi če komisija pritrdi pritožbi in zahteva ponovno glasovanje, prejšnji primeri kažejo, da so bili rezultati ponovljenih glasovanj za sindikate še bolj porazni.
Poudarjanje rasnih razlik
UAW, ki ima še vedno precej trden položaj na severu ZDA v tovarnah treh starih ameriških znamk − General Motors, Forda in Chryslerja − se zaman trudi prodreti na jug, tudi zaradi protisindikalne zakonodaje v veliko tamkajšnjih zveznih državah.
Poleg tega je vodstvo Nissana očitno izkušeno v boju proti organiziranju svojih zaposlenih, v tovarni v Tennesseeju so se dvakrat − 1998 in 2001 − obranili poskusa organiziranja delavcev. »Spoštujete izide glasovanja in prenehajte si prizadevati, da bi razdelili našo Nissanovo družino,« je vrh podjetja po objavi rezultatov javno sporočil sindikalnemu vrhu.
Ta je na ameriškem Jugu poskušal igrati na karto rasnega razlikovanja, pri čemer so poudarjali trditve nekaterih delavcev, da beli nadrejeni dodatno nagrajujejo bele podrejene, kar so v podjetju sicer ostro zanikali in dejali, da velja sistem napredovanja po dosežkih. Sindikat se je povezal z lokalnimi temnopoltimi pastorji in voditelji, ki so organiziranje sindikata v tovarni razglašali za eno od državljanskih pravic. Nasprotniki UAW so trdili, da so si takšno naklonjenost kupili z več deset tisoč dolarjev donacij za lokalne organizacije.
V Nissanu so izrabili tudi korupcijski škandal, ki pretresa UAW, ko so menda sindikalni funkcionarji v učnem središču za podjetje Chrysler milijone dolarjev preusmerili na svoje račune. Vodstvo podjetja je v tednu pred glasovanjem organiziralo skupinska predavanja, na katerih so opozarjali, kakšne bodo posledice prihoda sindikata. »Vodenje sindikata je drago, zato je UAW tukaj, radi bi del vaše plače,« je opozarjal videoposnetek, ki so ga predvajali po tovarni. Nadrejeni pa so v službo hodili z majicami z napisom »Voli proti«.
Vztrajni poskusi sindikata, da prodre na jug ZDA, so pomemben del strategije, kako okrepiti moč delavskega razreda v ZDA. Foto: Rogelio V. Solis/AP
Med prejšnjo veliko kampanjo UAW na Jugu leta 2014, ko so poskušali organizirati Volkswagnove delavce, je proti njim nastopil republikanski politični vrh zvezne države Tennessee, kljub temu da vodstvo podjetja ni nasprotovalo ustanovitvi sindikata.
Konservativne skupine so postavljale oglasne table z opozorili, da gre za vdor liberalne politike predsednika Baracka Obame in da Chattanoogo (kjer je sedež tovarne) čaka enaka usoda kot takrat bankrotirani Detroit, če bo sindikat pri njih dobil oporišče. V Misisipiju so se republikanske oblasti tokrat držale ob strani, saj so morda računale, da bi njihov odziv imel prej nasproten učinek. Guverner Phil Bryant je šele v četrtek, na prvi dan glasovanja, javno pozval k zavrnitvi sindikalne organiziranosti.
Poleg tega je bil najbolj prepričljiv argument Nissana preprost, od odprtja tovarne 2003 na območju z nizkimi dohodki delavcem s samo srednješolsko izobrazbo ponujajo najbolje plačana delovna mesta. Zakaj torej ugrizniti roko, ki te hrani in s prihodom UAW povzročiti negotovost? Večina se je strinjala s takšnim pogledom, kljub temu da je podjetje v preteklosti že prelomilo obljube, kot je, denimo, zamrznjen pokojninski načrt, sindikat pa bi precej okrepil moč delavcev v pogajanjih z vodstvom. To spretno uporablja tudi »začasne« delavce, najete prek zunanjih agencij za posredovanje dela, ti pa niso smeli glasovati, tako da je od okoli 6400 delavcev svoj glas lahko oddalo manj kot 4000.
Južni odpor
Vztrajni poskusi sindikata, da prodre na jug ZDA, so pomemben del strategije, kako okrepiti moč delavskega razreda v ZDA. Ta že leta močno upada, pred petdesetimi leti je bil član sindikata vsak tretji delavec, danes je le eden od desetih. Razlog ni samo upadanje števila zaposlitev v proizvodnji in neuspehu sindikata pri organiziranju v storitveni in informacijski industriji, pač pa v naraščanju sovražnega odnosa vodstva podjetij v zasebnih podjetjih.
Jug države, kjer so bili vedno nezaupljivi do sindikatov, je z nižjimi plačami in ostrejšo zakonodajo tako postal privlačen za lastnike, ki tja selijo proizvodnjo, ali pa v pogajanjih z zaposlenimi drugje grozijo, da bodo to storili. Razen Alabame je na Jugu delež zaposlenih, včlanjenih v sindikate, le še šest ali še manj odstotkov.
