Tiskane izdaje
Nekaj dni po tem, ko so aktivisti za zaščito človekovih pravic poslali peticijo ameriškemu predsedniku in od njega zahtevali, naj odpove obisk kitajskega državnega voditelja v Beli hiši zaradi aretacij odvetnikov in novega vala represije nad disidenti, je Barack Obama telefoniral Xi Jinpingu, da bi se dogovorila o pomembnih vprašanjih.
O tistih vprašanjih, o katerih se bosta pogovarjala med Xijevim obiskom septembra. Ko se bosta voditelja obeh sil sestala v Washingtonu, bodo človekove pravice nekje na koncu dnevnega reda. Xi se bo vêdel, kakor da je to vprašanje popolnoma notranja zadeva, o kateri se s tujci nima kaj pogovarjati, vendar bodo Beli hiši kljub temu poslali poročilo o tem, da so Ai Weiweiju, priljubljenemu umetniku v Evropi in Ameriki, ta teden po štirih letih vrnili potni list, zato je zdaj svoboden človek in že načrtuje potovanje na Zahod. Toda preden se bosta Obama in Xi lotila vprašanja, pri katerem se ideološko ne strinjata, bosta dobro pretresla vse druge zadeve, pri katerih Kitajska in ZDA strateško sodelujejo.
»Predsednik se je 20. julija pogovarjal s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, da bi se mu zahvalil za prispevek Kitajske pri sklenitvi zgodovinskega, dolgoročnega in vsestranskega jedrskega sporazuma med skupino držav P5 + 1 in Iranom,« so sporočili iz Bele hiše. Poleg tega so v poročilu dodali, da sta se »oba voditelja strinjala, da je izjemno pomembno, da ZDA in Kitajska še naprej sodelujejo ter zagotovijo popolno uresničitev skupnega celovitega akcijskega načrta«.
Strateški svitek
Če se je še pred mesecem ali dvema zdelo, da se med Pekingom in Washingtonom razplamteva nova hladna vojna, polna besednih iskric zaradi kitajskih gradbenih del na koralnih čereh v otočju Spratly in ameriškega vztrajanja pri pravici do vohunjenja nad Južnokitajskim morjem, bi bilo zdaj primerneje ugotoviti, da se nad Tihim oceanom odvija strateški svitek, na katerem je zapisanih precej več skupnih interesov kakor razlogov za spopad.
Kitajska in ZDA so morda res sredi hladne vojne, vendar je ta popolnoma drugačna od tiste, v katero so se ZDA zapletle z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Če združimo interese, ki povezujejo obe sili, in odvzamemo razlike v načelih in vrednotah, se moramo vprašati, kaj je sploh ostalo od ideologije, ki je več desetletij ločevala svet na dva glavna bloka. Pogosto imamo namreč vtis, da je ostala samo še zahteva po »preglednosti«, ki v resnici ni nič drugega kakor potreba vsake od velesil po tem, da vidi vse, kar se dogaja na drugi strani Tihega oceana. Koliko natančno zapravijo za oborožitev, katere tehnologije razvijajo, koliko vlagajo v novo znanje in kje na globalnem trgu bo ena od sil konkurenčnejša. Ameriki, kakršna je zdaj pod Obamovim vodstvom, se zdi precej pomembneje vedeti, ali bo Kitajska zaradi bližine z Rusijo pridobila splošno strateško prednost v Srednji Aziji, in jo precej manj skrbi oživljanje ideološkega bloka, ki bi ogrozil ameriško globalno prevlado.
Xi Jinping odhaja v Washington na svoj prvi uradni obisk, odkar je leta 2012 zasedel najvišji partijski položaj in leta 2013 najvišji državni položaj. Toda preden se bo odpravil na pot, se bo kot vrhovni poveljnik vojske udeležil svoje prve vojaške parade, ki jo bodo 3. septembra priredili v Pekingu ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne. V Aziji ta dogodek seveda povezujejo s kapitulacijo Japonske.
Enakovredni partner
Takšne manifestacije so na Kitajskem do zdaj prirejali med obletnicami ustanovitve ljudske republike, toda tokrat so jo časovno nekoliko prestavili, da bi mimohod dobro izurjenih vojakov ter popolnoma novih raket in tankov po osrednjem Trgu nebeškega miru pridobil nov zunanjepolitični ali celo globalnostrateški pomen.
Xi se bo med prireditvijo predstavil kot pomemben vodja mednarodne protifašistične koalicije, nato pa s tako dopolnjeno identiteto odpotoval v Washington ter predlagal Obami, da bi začela sodelovati na še enem področju. Kitajska še nikoli do zdaj ni tako močno poudarjala in tako podrobno predstavljala svojega prispevka v drugi svetovni vojni. To zdaj počne z jasnim ciljem: utrditi načela, na katerih je bila ustvarjena nova svetovna ureditev in Organizacija združenih narodov kot njihova zaščitnica, nato pa na podlagi vsega tega spet poudariti pomen in položaj države z največ prebivalci na svetu. Kitajska bi rada tako prepričala Ameriko, naj jo obravnava kot enakovredno partnerico, s katero bo delila globalni kolač. Še vedno namreč ne poskuša spodkopavati temeljev ameriške prevlade.
Poleg tega je zanimivo, da je Kitajska na vojaško parado povabila tudi tuje udeležence. Ne ve se še, kdo od povabljenih se je povabilu odzval, razen verjetno Rusije, Mongolije in Srbije, vendar je pomenljivo zlasti to, da je Peking na parado povabil veterane kuomintanške vojske, ki se je pod Čangkajškom borila proti japonskim okupatorjem. Od približno 7000 kuomintanških vojakov, ki so se borili med letoma 1937 in 1945, jih vsak dan umre okoli deset, zato je Xi Jinping spoznal, da je to zadnja priložnost, ko bo lahko na njihove prsi pripel odlikovanja. S tem dejanjem si bo kitajski predsednik hkrati prisvojil zmago nad Japonsko, čeprav se Tajvan upravičeno sprašuje, koliko zaslug je Komunistična partija sploh lahko imela za osvoboditev države izpod okupatorja.
Na parado bodo povabili tudi državnike z vsega sveta. Iz EU se jih verjetno ne bo veliko odzvalo, saj evropski voditelji nočejo dajati vtisa, da podpirajo kitajsko stran pri nerešenih ozemeljskih sporih v Vzhodno- in Južnokitajskem morju. Toda povabili so tudi japonskega premiera in Xi Jinping se je tako odločil za diplomatsko potezo, ki bo še dodatno razkrila bistvo japonskih ustavnih sprememb in odrekanja mirovniškim načelom, pri čemer vztraja prav Šinzo Abe.
Če bo Abe 3. septembra prišel v Peking, bo to velika politična zmaga za Xi Jinpinga kot vrhovnega poveljnika parade. Če pa bo Abe zavrnil povabilo, bo Xi odpotoval v Washington z dokazom, da japonski premier, in ne kitajsko vodstvo, nasprotuje politiki miru v regiji. In tako bi kitajski voditelj morda lahko predlagal Obami, naj se odreče zavezništvu z Japonsko in sprejme kitajski predlog o tem, da bi na obeh straneh Tihega oceana uresničili zgodovinski podvig: da bi ena globalna sila dopustila drugi, da mirno raste, in da to ne bi bil povod za spor, ampak za veliko sodelovanje.
